Domačini so povedali, da so pred tedni reševali njegovo mamo, ki je prav tako pojedla trnek. Prišli so gasilci, da so jo ujeli, potem pa so jo morali veterinarji uspavati in operativno odstraniti trnek. Na veterinarski kliniki imajo tedenska poročila o reševanju prostoživečih živali, in takih akcij ni malo – tudi 30 ali več na teden (od ranjenih sov, najdenih mladičev sinice, poškodovane smrdokavre, postovke, kanje ...).
V uvodu omenjenega laboda v ljubljanskih Vevčah je čez štiri dni povsem dobrovoljnega v objektiv ujel naš fotograf. Očitno mu je nekdo le pomagal, a ko sem preverjala od regijskega centra za zaščito do ljubljanske gasilske brigade, kamor so me usmerili, klica za pomoč labodu niso imeli nikjer zabeleženega. Naposled sem v Ambulanti za ptice, kunce, glodavce in plazilce Veterinarske fakultete Ljubljana izvedela, da je tega laboda šla tisto nedeljo (dan po klicu) pogledat kolegica. Najpomembneje je, da danes plava in ne trpi več.
Ambulanta je del delovne skupine Zatočišča za zaščitene živali prostoživečih vrst z Mute, kjer je glavni motor neverjetni dr. Zlatko Golob. »Takih primerov imamo kar nekaj na leto. Pred kratkim sem na mariborskem Lentu reševal labode z ogromnimi trnki v jeziku in koži; velikosti trnkov so bile take, da si ne morete zamisliti! Iz tega lahko sklepamo, da sta prosvetljevanje ribičev in odgovorni odnos do narave v hudem deficitu. V resnici so ribičem labodi v breme, čeprav jedo rastlinsko hrano – listje, žita, vodno rastlinje, pasejo se. Nekaterim ribičem so v napoto in jih preganjajo, drugi nevestno odmetavajo trnke, so pa tudi takšni, ki jih ščitijo. Nadzor nad ravnanjem z bogastvom živalskega sistema je najpomembnejši. Kako to ohraniti, varovati?« je z zaskrbljenostjo v glasu povedal dr. Zlatko Golob.
Delamo samo še na hlape. Opozoril je, da država izredno slabo skrbi za reševanje prostoživečih živali. Letno rešijo okoli 550 do tisoč živali, država pa plača samo eno tretjino obravnav. Finančno poročilo Zatočišča za zaščitene prostoživeče živali za obdobje šestih let (2016–2022) pove, da so bili njihovi dejanski stroški 1.142.710, Agencija RS za okolje (ARSO) jim je po pogodbi plačala 396.847 evrov, torej se je v šestih letih nabralo kar za 745.858 evrov primanjkljaja!
»Država se do nas mačehovsko obnaša, zahteve okolice so vedno višje, naš ekosistem pa je zaradi neodgovornega ravnanja z odpadki v vedno večji nevarnosti. Neodgovornemu odmetavanju ribiških trnkov pravim odpadki, ti se zabodejo vodni perjadi v plavalno kožico, vrat, kožo ali kljun. Take primere rešujemo z delovnimi skupinami iz Kopra, z ljubljanske veterinarske fakultete (za želve so pristojni v piranskem akvariju, za človeške ribice pa v Jamskem laboratoriju Tular) in mi iz zavetišča na Muti. Obnašamo se odgovorno, a velikokrat delamo samo še na hlape, izgoreli zaradi katastrofalnih razmer, ki vladajo. Na drugi strani pa so klicatelji, ki kličejo od 112 do policije in želijo takojšnjo pomoč. Ne zanima jih, kako in kaj delujemo, pogosto nas nadirajo in psujejo, ne pomislijo pa na razdaljo 200 kilometrov iz Mute do Brežic, na primer. Ljudje stojijo pred ptico in nas nadirajo, zakaj ne pridemo takoj pomagat. Pričakujejo nemogoče. Uredba o zatočišču za prostoživeče živali na ARSO pa je katastrofa, v 20 letih je niso bili pripravljeni dopolniti niti enkrat.«
Država se nam posmehuje. Včasih imajo pri dr. Zlatku Golobu v enem mesecu tudi 150 živali, ki jim je treba pomagati. Lani so jih oskrbeli 854, pri čemer so prostoživeči golobi izključeni iz pomoči, njihove oskrbe niti ne smejo evidentirati, prav tako ne za vrane, saj so plačani samo za pomoč divjim zaščitenim vrstam.
»Ampak ministrstva za okolje ne zanima, ali mi to zmoremo, smo plačani ali ne. V resnici se nam s takim odnosom posmehujejo! Da opravljamo požrtvovalno in visoko strokovno delo dan in noč – že 20 let. To je ta mačehovski odnos do narave, našega največjega bogastva.«
Več v Jani, št. 32, 9. 8. 2022
