Odšel je v mojem naročju

Pisateljica Azra Širovnik je bila vedno zelo družabna in smo jo pogosto srečevali na družabnih in kulturnih dogodkih. Tako je bilo do pred tremi leti, ko se je umaknila in povsem posvetila možu. V času korone je sploh prekinila vse dejavnosti v družbi, ker je bilo zanjo veliko pomembnejše od sicer ljubega druženja to, da je njen mož varen pred virusi. Ampak kljub zaščiti in ljubeči negi se je Janez Širovnik, uspešen poslovnež, dolgoletni direktor podjetja SIP, konec junija za vedno poslovil. Z Azro smo govorili o njunem življenju in slovesu, saj za avtorico številnih romanov smrt ni tabu, ampak tema, ki se ji tudi sama v pisanju rada posveča.

Pred kratkim ste pokopali moža. Kako ste sprejeli njegovo smrt?

Težko je sprejeti Smrt. To je abstrakten pojem, vse dokler se ne vseli v tvoj dom. In ti jasno in glasno sporoči, da je zelo realna. Obstaja in vsi smo v njeni čakalnici ter ni vrstnega reda po človekovi logiki. Ja, začutila sem njen obstoj in sem jo morala sprejeti, ker ti druge možnosti niti ne dovoli.

Kakšen vrstni red pa bi vam ustrezal?

Na Balkanu obstaja molitev: Daj Bog, da jemlješ k sebi nazaj po pravi vrsti: da ne odide otrok pred starši, recimo. Kot je to doživela mama z mojo sestro … Ali ko zdaj poslušam zgodbe o sinu edincu, mlad je bil le 25 let in je nenadoma umrl zaradi infarkta, pred kratkim …

Vam je bilo kaj lažje, ker ste zadnja tri leta tako rekoč ves čas skrbeli zanj, spremljali njegovo bolezen in imeli tako čas, da sprejmete neodložljivo?

Pravzaprav da, bilo mi je lažje. Preživela sva čudovitih nekaj let, vsak dan skupaj, le midva – kot na začetku najinih študentskih let, vendar zdaj v poglobljenem odnosu, globoki in zreli ljubezni, ob zavedanju, da sva imela milost biti 48 let skupaj. Na trenutke je bilo tudi težko, ko sva začutila, da bitka za zdravje in življenje tokrat očitno ne bo dobljena … Odločila sva se živeti vsak dan posebej, kot bi bil zadnji. V najinem odnosu sva stopila v čisto novo dimenzijo, se stopila z vesoljem … Zadnjih deset dni sva preživela v hiški njegovih staršev na Lošinju, kamor me je takoj, čisto na začetku najine ljubezni, tudi pripeljal. Takrat mi je pokazal svojo najljubšo skalnato plažo, ki je potem postala še moja in od najinih otrok vse do danes. Lošinj je bil simbol najine ljubezni in družinske sreče: na terasi hiške so se igrali najini otroci, se v teh zalivih naučili plavati … V tej hiški, v najini spalnici, sva preživela tudi njegov zadnji dan in prehod v noč, v kateri je tudi odšel. Umrl je v mojem naročju.

Kako ste doživeli njegov odhod? Je bila jasna ločnica med trenutkom, ko je še bil z vami, in ko je šel?

Bilo je izredno močno doživetje. Tisto jutro sva se zbudila v hudo neurje. Zunaj je lil močan dež in zavijala huda burja. Ves dan sva preživela v postelji – jaz sem brala knjigo, on je bral novice. Držala sva se za roki in ugotavljala, da nama ta dan brezdelja zelo ustreza. Nisva bila niti lačna niti žejna. Pozno zvečer sva ugotovila, da ne moreva in da tudi ne bova spala. Vprašala sem ga, ali bi vseeno spil moj čaj, ki sem ga kuhala posebej zanj. Pa je odgovoril, da bi ga rad spil. In sem ga šla v kuhinjo skuhat. Prišel je za mano in je bil nenadoma vidno izčrpan. Ta izčrpanost se je hitro stopnjevala, tako da sem mu jaz dala piti. Potem pa se je vse naglo zavrtelo – uspela sem mu dati blazino pod glavo, objela sva se, jaz sem bila nagnjena nad njegov obraz; dihal je mirno in oči so se mu nenadoma izpolnile z nezemeljsko lepim, bleščečim sijem, kot bi zagledal nekaj najlepšega, kar je kdaj videl. Zrla sem vanj, v njegove oči, obraz se je sprostil v občutku sreče in spokoja. Dihal je mirno, čedalje krajše. Počutila sem se omamljeno. Tako sem ostala, vse dokler njegov topli objem ni popustil. Takrat sem vstala in spila, kozarček za kozarčkom, vsa v šoku, skoraj pol steklenice travarice. Sploh me ni zadela – tako močan adrenalin je bil.

Prvič sem zares videla in doživela prehod ali odhod. Bil je tako zelo nežen, neboleč in dostojanstven – kot si je Janez tudi zaslužil. Zahvalila sem se Bogu: Hvala ti, da ni trpel. Takšen odhod si moraš zaslužiti.

Se je pogled na smrt zdaj kaj spremenil?

Pogled na smrt se je spremenil v tem smislu, da se je poglobilo zavedanje o njeni prisotnosti tudi zame. Postala je kot nekakšna čakajoča, tiha sostanovalka, za katero nikoli ne veš, kdaj bo spregovorila. Me pa njena prisotnost ne moti, le daje mi pogum in me opominja, da moram vsako sekundo živeti s hvaležnostjo, ker diham.

Kako je Janez sprejel, da se bliža konec?

Z Janezom sva le enkrat odkrito spregovorila o možnosti umiranja – ko mu je zdravnik povedal, da se mu je rak na požiralniku povrnil. Sedela sva drug nasproti drugega, zazrla sem se vanj in skozi jok sem ga, zgrožena, vprašala: »A to pomeni, da mi boš umrl?« Odgovoril je: »Mogoče. Le to ti lahko obljubim, da se bom boril. Čeprav so možnosti majhne … Statistika govori …« Odkimala sem: »Nočem slišati. Ne zanima me statistika!« Prerezala me je huda bolečina v srcu in sem rekla: »Delajva se, kot da ne obstajata ne bolezen ne smrt. Živiva vsak dan posebej in dajva si vso ljubezen!« Tako sva tudi naredila. Janez se je na drug način pripravil za odhod, urejal je vse, kar je bilo potrebno za moje samostojno življenje. Bil je zelo dostojanstven in pokončen, mogoče še pogumnejši kot jaz. Jaz se nisem hotela niti zmogla soočiti s tem vse do samega konca.

Ampak verjetno prav izklopiti bolezni nista mogla, saj je gotovo jemal kakšna zdravila, kajne?

Hodil je na kemoterapijo, obsevanje, imel je operacijo … Sama nisem hodila nikamor, da mu ne bi prinesla covida in onemogočila zdravljenja. Vse je bilo podrejeno borbi za njegovo zdravje. Hotela sem verjeti, ker je bila od moje moči, vere in prepričanja v pozitiven rezultat oziroma uspeh odvisna njegova vera. Zaupal mi je. Nisem se smela zlomiti. In se tudi še nisem. S problemom in z njegovimi posledicami se spopadam, ko do njega pride. Ne delam panike vnaprej. Vsa družina je imela oči uprte vame. Morala sem biti močna.

Več v reviji Janašt. 32, 9. 8. 2022