»Očitno sem odprla Pandorino skrinjico. Vedno sem se sekirala, ker sem s svojim molkom ščitila zlikovca, to se mi zdi najhujše,« pravi Katarina. »V življenju nisem napisala izmišljotine ali laži, ker tega nisem sposobna, in me je ta zgodba ves čas žulila tudi po novinarski plati. Ker sem sama počela tisto, kar sem drugim ženskam govorila, da naj ne počnejo. Kot novinarka pridem in hočem, da mi vse povedo. Povej javnosti, moraš povedati svojo zgodbo! Jaz sem bila pa tiho! Hvala bogu, da mi ni naredil česa hujšega.«
Kako izdereš trsko. Tole je kratek – ali vsaj ne zelo dolg – povzetek dosedanjega dogajanja: prejšnji teden je Katarina v reviji Reporter objavila zgodbo z naslovom Spolni predator iz dvigala. Takole piše v uvodu: »Za nekoga bo tole morda malo nenavaden tekst, zame pa bo nekakšno olajšanje. To neumno zgodbo nosim s sabo že 25 let, nikoli nisem dobro vedela, kaj naj z njo, pozabila pa je nisem nikoli. Kot zoprna trska, ki se ti zapiči v prst oziroma v en del možganov, delaš se, da je ne vidiš, a pika in skeli še vedno.«
V članku opisuje, kako je leta 1997, ko je delala za POP TV, službeno pokrivala večtedensko železničarsko stavko in imela pri tem praktično vsak dan opravka z železničarskim sindikalistom Slavkom Kmetičem, ki je danes zelo glasen član programskega sveta RTV. Nekega večera sta bila s Kmetičem dogovorjena, da bo gostoval v oddaji 24ur, televizijska ekipa se je s kombijem pripeljala pred prometno ministrstvo, kjer so potekala pogajanja stavkajočih z vlado, Katarina je vstopila, da bi sindikalista pripeljala pred kamero, ki je čakala zunaj. Skupaj sta stopila v dvigalo. »Nenadoma Kmetič v dvigalu pritisne znak stop in dobesedno skoči name. Eee, kaj? V prvem trenutku sploh nisem dojela, kaj se dogaja, tako sem bila presenečena. Z enim korakom je bil sindikalist na meni, njegove roke so me zagrabile, poskušal me je poljubljati po obrazu in vratu. O moj bog. Odreagirala sem refleksno, možgani so se mi v paniki kar izklopili. Nekako sem ga odrinila od sebe, mahala sem z rokami in nogami proti njemu in pritisnila na tipko stop, da je dvigalo potegnilo navzdol. Do pritličja tistih nekaj minut sem ga samo osuplo gledala, z rokami, stegnjenimi pred sabo. Še enkrat je poskušal priti do mene, a sta ga moj bes in jeza odgnala na drugi konec dvigala,« piše. Šokirana je potem vklop v oddajo odpovedala, o dogodku je poročala svoji tedanji urednici, ta pa je obvestila glavnega šefa POP TV. Oba sta jo podprla, odločitev o tem, ali bo napadalca prijavila, pa prepustila njej.
Po razmisleku se je odločila, da zadeve ne bo gnala naprej. Ker je bila mlada novinarka, on pa »slovenski sindikalni junak«, piše. Kaj mislite, komu bi javnost takrat verjela, se vpraša. In je bila tiho. No, ne čisto tiho, za dogodek je vedelo precej ljudi iz njene matične hiše. Še en pomemben dejavnik pri njeni odločitvi: tudi tedanji mož ni bil za to, da zadevo prijavi.
Zakaj torej prav zdaj, po 25 letih? »Zakaj vlečem na plano to zgodbo o Kmetiču? Sprašujem vas, zakaj pa je ne bi? Kdaj pa je primeren čas za kaj takega, 8. marec morda, mogoče ob kakšnem cerkvenem prazniku? Ta zgodba zdaj ni več samo moja, hvala bogu, brez pravega razloga sem jo skrivala vsa ta leta,« odgovarja.
A naj sploh še kaj rečem? Na desni so ponoreli. »Njihovega« so napadli – Kmetič je član SDS – torej posredno tudi stranko. In so torej, kot ponavadi, ozmerjali Reporterja, njegove novinarje, ki s Katarininim člankom niso imeli nič (ampak če je že prilika, pa spotoma popljuvajmo še njih?) in njegovega založnika. Na Twitterju je tudi intenzivno brenčalo, eks Kopriva je bila ogorčena, jogurtna Mojca, prav tista, ki je letos po naši prireditvi za Slovenko leta neuspešno lobirala, naj se namesto zaslužnih slovenskih žensk nagrajuje hrčke, je bila pa čisto preč: »Saj bi uporabila tisto besedo, prostituti, pa si je samo zato ne upam, ker bi plačala globo.« In seveda nihče, prav nihče ni opazil, da je novinarje ozmerjala s prodanimi kurbami, ker skoraj ni uporabila »tiste besede«, ki jo je uporabila?
Več v reviji Janašt. 34, 23. 8. 2022
