Zgodbe

Marilyn ne pustijo umreti

Jelka Sežun
24. 8. 2022, 22.26
Posodobljeno: 24. 8. 2022, 22.34
Deli članek:

Za nekatere je smrt lahko tudi dobra karierna poteza, so nekje zapisali. Kar zagotovo drži pri Marilyn Monroe – če bi bila še živa, bi imela 96 let in bi bila najverjetneje samo še ena od tistih igralk, ki so že pred desetletji odcvetele in se potihoma ritensko umaknile v pozabo, Marilyn pa je, ko je pri šestintridesetih, ko se je njena pot šele komaj zaznavno začela obračati navzdol, z »verjetnim samomorom«, kot je presodil mrliški oglednik, odšla čez mavrico in stopila v legendo. In je tako šest desetletij pozneje še kako prisotna. Skoraj živa, tako rekoč.

profimedia
Lahko po toliko letih (in toliko filmih) kdo pove še kaj novega o Marilyn Monroe?

Ker kako pa lahko drugače opišete status igralke, ki šestdeset let po smrti zasenči celo Kim Kardashian? Kim si je bila vsega skupaj čisto sama kriva, vbila si je v glavo, da si bo letošnjega maja na neki sila slovesni prireditvi nadela obleko, ki jo je leta 1962, le nekaj mesecev pred smrtjo, nosila Marilyn, ko je takratnemu ameriškemu predsedniku Johnu Kennedyju, svojemu domnevnemu ljubimcu, zapela voščilo za 45. rojstni dan. S tistim svojim grlenim, napol šepetajočim seksi glasom. Kim je torej stopila v obleko. In se spotaknila naravnost v škandal. No, škandalček. Ampak je odmeval. 

Škodoritka. Obleko si je Marilyn naročila posebej za nastop pred predsednikom, hotela je »zares zgodovinsko obleko, osupljivo, edinstveno obleko«. Skratka, hotela je obleko, ki bi jo lahko nosila samo Marilyn. In jo je dobila, bledo rožnato s kristalčki. Pod njo ni nosila perila, tkanina je tako tanka, da bi se pod njo poznal vsak rob, pa so jo zato dobesedno ovili okrog Marilyn in jo oblikovali po telesu gole igralke. Obleka je bila velik uspeh in je desetletja pozneje še vedno med nami – leta 2016 jo je za 4,8 milijona dolarjev kupil zbiralec. In jo letos pod zelo strogimi pogoji posodil Kim Kardashian.

Marilyn in Kim nimata enake postave, niti približno, ampak pogodba o najemu obleke je prepovedala vsak šiviljski popravek. In si je morala torej Kim vstop v obleko priboriti po drugi poti – v treh tednih je shujšala za osem kilogramov. Na rdeči preprogi jo je potem nosila samo nekaj minut, ravno toliko, da so jo fotografirali v njej, nato se je preoblekla v kopijo, prava obleka je šla pa na razstavo v muzej. In najmanj enega ljubitelja Marilyn spravila v jok – na razstavljeni obleki je namreč opazil manjkajoče kristalčke in natrgano tkanino. Očitno je zadnjica Kim Kardashian naredila nekaj škode. »Poznam to obleko in poškodbe so zelo očitne. Muzej sem zapustil v solzah. Stekel sem ven z roko čez usta, zadržujoč solze. Ne morem verjeti, da so dopustili takšno škodo zaradi malo publicitete,« je hlipnil. Ko je nehal jokati, je otožni ljubitelj Marilyn priložil še fotografije. Ja, res je, nekaj kristalčkov manjka.

Tole je poanta te bizarne štorije: da šestdeset let stara, že rahlo razpadajoča cunjica povzroči tako intenzivna čustva, je morala pripadati nekomu, ki je zapustil zares neizbrisen vtis. 

Tisoči vrtnic so umrli zanjo. Njen pogreb je bil intimen in skromen, tisto, kar je sledilo, pa niti ne. Hollywoodskih zvezd, njenih kolegov in soigralcev, na pogrebu ni bilo, kajti, so pojasnili organizatorji, če povabiš enega, moraš povabiti vse, da jih ne užališ. »Prosimo vse vas, spominjajte se vesele, mile Marilyn in se z molitvijo poslovite od nje v svojem domu ali v svoji cerkvi.«

Joe DiMaggio, njen drugi mož, se nikakor ni zadovoljil samo z molitvijo, trikrat na teden, vsak teden, so po njegovem naročilu na Marilynin grob dostavili šest rdečih vrtnic. Več kot dvajset let po smrti je dobivala njegove vrtnice, skupaj okrog 19.000 cvetov. Potem je lepega dne, se spominja lastnica cvetličarne, DiMaggio prikorakal v lokal, rekel, zdej pa dost'!, in odpovedal naročilo.

Za zmeraj ljubljena. Na njenem grobu so še vedno sveže rože. A pravzaprav Marilyn ni nikoli zares odšla, nanjo spominjajo filmi, televizijske serije, reklame ... in seveda ime metalnega benda, pa, jasno, kip iz 3.000 legokock in dva nebotičnika. Njena posmrtna kariera je še uspešnejša od tiste prej. Ženski preprosto ne pustijo umreti. Za življenja je s svojimi filmi prinesla 200 milijonov dolarjev, v današnjem denarju bi bilo to dve milijardi, koliko pa je vredna posmrtna industrija, ki temelji na njeni zimzeleni priljubljenosti, ne zna nihče izračunati.

Letos, ko je bila 4. avgusta (njeno smrt so odkrili dan pozneje, zato je nekaj zmede z datumi) okrogla obletnica smrti, so njeni oboževalci, ogromno jih je, še vedno, priredili teden spomina na Marilyn s številnimi dogodki – Marilyn je še vedno zelo ljubljena, so poudarjali. Nekaj doživetij pa šele prihaja, 23. septembra bo Netflix predstavil Blondinko (Blonde, po istoimenskem romanu Joyce Caroil Oates iz leta 2000), najnovejši film o Marilyn, v katerem najslavnejšo blondinko na svetu – ja, slavnejša je od Madonne! – igra Ana De Armas. Lahko po toliko letih (in toliko filmih) kdo pove še kaj novega o Marilyn Monroe? Režiser Andrew Dominik pravi, da je to film, »ki definitivno ima neki moralni nauk. Vendar pa plava v zelo dvoumnih vodah, ker po mojem ne bo tako predvidljiv, kot bi ljudje radi. V njem je za vsakogar kaj, kar ga bo razburilo.«

Med čakanjem na razburjenje pa je zabavno branje slovenski prevod knjige Marilyn in zvezde Hollywooda, romanizirana pripoved o najstniških letih igralke Marilyn Monroe, ki takrat ni bila še niti igralka niti Marilyn Monroe, bila je Norma Jeane Baker, varovanka sirotišnic in rejniških družin z duševno bolno mamo, s katero ni imela stikov. Negotova, plaha Norma sanja o tem, da jo bo imel kdo zares rad, in o tem, da bo nekoč sama ena od tistih zvezd, ki jih tako rada gleda na filmskem platnu, in počasi postaja lepa, močna ženska. Zgodba, ki sta jo precej spretno napisali nemški sestri Claudia in Nadja Beinert, pripoveduje tudi o njenem prvem zakonu, bežno oplazi njeno kariero fotomodela in se konča s podpisom njene prve filmske pogodbe.

Ste mislili, da o Marilyn veste že vse? Očitno je še kar nekaj stvari, ki jih je treba šele odkriti.

Več v reviji Janašt. 3423. 8. 2022