20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

Korgija2 Odkrito.si

Korgiji kraljice Elizabete II. so bili z njo, ko ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Zgodbe

S spolno vzgojo bi morali resno začeti čim prej

Dr. Gabrijela Simetinger, specialistka spolne medicine z evropskim izpitom in medicinska seksologinja, opozarja na mite in napačna prepričanja, povezane s spolnostjo, ter posledice, ki psihično in fizično bremenijo marsikatero žensko. Da bi dosegli pravilen in zdrav odnos do spolnosti, opozarja, je nujna spolna vzgoja, ki je mnogo več, kot si predstavljajo starši, učitelji, duhovniki, celo zdravniki.

Dr. Gabrijela Simetinger je prva pri nas, ki s somatskim pregledom pri ženskah išče in prepoznava čustvene in telesne blokade ter negativne miselne in vedenjske vzorce, povezane s spolnostjo, in jih s kognitivno vedenjsko terapijo in telesnimi vajami pomaga odpraviti. »Najhujša med spolnimi motnjami je vaginizem, pri katerem je onemogočena penetracija v vagino. Zaradi kulturnih, psiholoških dejavnikov pa tudi zaradi travmatičnih dogodkov – od prisiljenih porok do posilstev – pride do biološke posledice, ki se izrazi s krčem mišic medeničnega dna,« pojasni to težko motnjo. Že med študijem medicine se je v okviru specialnega dela ukvarjala z žensko problematiko (spolne zlorabe, nasilje v družini itd.), da pa bi pridobila več socialnih veščin, je vzporedno z medicino končala študij socialnega dela. Specialistični izpit za ginekologinjo je naredila s pohvalo. Ko ji je – že kot ginekologinji – neka pacientka ob pregledu dejala, da je ta zanjo boleč, kot so boleči tudi spolni odnosi, je začela raziskovati vzroke in ozadje te bolečine, in to jo je pripeljalo do medicinske seksologije.

Obrezane, pohabljene. Položaj in bolečina žensk sta ji odmevala še iz časa medicinske prakse, ko se je v Egiptu in Sudanu seznanjala z njihovimi fizičnimi in psihičnimi posledicami obrezovanja. Šokantna pa je bila zanjo izkušnja v Kartumu, kjer je obrezovanje še bolj surovo, saj odrežejo klitoris, male in del velikih sramnih ustnic s sluznico vred, preostalo tkivo pa zašijejo tako, da ostane centimetrska odprtinica. Te ženske se upravičeno bojijo poroda. Ker ni sluznice in vsega drugega vezivnega tkiva, ki bi se ob rojevanju raztegnilo, porodničar zareže neposredno v mišico, ta pa tako močno krvavi, da lahko ženske med rojevanjem izkrvavijo in umrejo, če jih ne zašijejo dovolj hitro. Spoznala je tudi običaj, ko poročena ženska čepi nad loncem, ki je zakopan v zemljo in v katerem tli les, ter si dimi zunanje spolovilo. Vonj tega naj bi sporočal možu, da je pripravljena na spolni odnos. Gabi pa meni, da se takrat tkivo, ki je zaradi obrezanosti trdo, nekoliko zmehča in je zato spolni odnos vsaj malce lažji. Čudila se je kolegicam iz tega dela sveta, da so se sprijaznile s tako grobim posegom, ki žensko pohabi, in da to razlagajo kot njihovo kulturno posebnost.

Ob teh in izkušnjah, ki si jih je pridobila kot ginekologinja, se je začela na lastne stroške udeleževati kongresov spolne medicine in seksologije po svetu ter se dodatno izobraževati. Med drugim leta 2012 na oxfordski šoli spolne medicine Evropskega združenja za spolno medicino, leta 2019 je opravila nadaljevalni tečaj v Budimpešti. Vmes, leta 2015, je v Sloveniji doktorirala s področja ženske spolnosti v povezavi s kontracepcijo.

cabdd4b40f937752b11740b61559e9b1.jpeg

Premikanje meja v dvoje. Gabi se je povezala s psihiatrinjo in medicinsko seksologinjo Ireno Rahne-Otorepec, ki težave na področju spolnosti in partnerskih problemov zdravi s psihoseksualno terapijo. Skupaj predano in z veliko strastjo opravljata pionirsko delo na področju vključevanja spolne medicine in seksologije v medicinsko izobraževanje, kar je v Sloveniji šele v povojih. Premika se počasi, resnejši korak pa bi bil dosežen s postavitvijo vsaj izbirnega predmeta spolna medicina na medicinski fakulteti, meni naša sogovornica. Kajti zdravniki se zavedajo (pa tudi psihologi, sociologi, učitelji itd.), da nimajo potrebnega znanja s tega področja. Do takrat, ko bomo prišli do tega prvega cilja, pa bo Gabi Simetinger morda dosegla tudi drugačno poimenovanje sramnih ustnic; zaradi jasnega negativnega namigovanja na sram oziroma nekaj, česar bi se morali sramovati, tega izraza ne uporablja. Ko pacientki z ogledalom pokaže njeno spolovilo, govori samo o zunanjih in notranjih ustnicah, saj je tudi poimenovanje »velikih in malih sramnih ustnic« nerodno, ker so male lahko večje od velikih. Ja, v medicini so potrebni koreniti premiki v dojemanju spolnosti.          

Kaj pa ljubezen? Poskusi regulacije spolnosti spremljajo človeštvo od nekdaj – seveda pretežno na škodo žensk. »Toda odkar je bila s seksualno revolucijo priznana pravica do orgazma in užitka tudi ženskam, je zanje orgazem skoraj zapovedan. Zato ga veliko žensk zaigra. Naš profesor v Angliji je dejal, da ženska zaigra orgazem, ker moški zaigra predigro.« Navede tudi zanimivo statistiko vzrokov za spolne odnose: teh je kar 237, razdeljeni pa so v štiri skupine. Največja so fizični (človek se sprosti, lažje koncentrira, znebi stresa, vlogo ima tudi telesna privlačnost, nabiranje izkušenj in užitek.) V drugi skupini so materialne koristi (koristoljubje, status, tudi maščevanje). Šele v tretji skupini so čustva (ljubezen, zaljubljenost, predanost), četrto skupino pa v to vodi negotovost (spolni odnos za dvigovanje samozavesti, kot obveznost, zagotavljanje varnosti ali zaradi pritiska).

O klitorisu in o užitku pa nič. »Cilj spolnega odnosa ni orgazem, temveč užitek,« pravi dr. Gabi Simetinger in pojasni, da Svetovno združenje za spolno zdravje WAS (World Assotiation of Sexual Health) vse bolj poudarja pravico do njega. »Ta organizacija je objavila deklaracijo o pravici do užitka, združenje WAS pa je pred tem pripravilo tudi deklaracijo o spolnih pravicah, ki je pa OZN še vedno ni sprejela; vzrok so tiste države, ki še vedno ne sprejemajo enakovrednosti spolov in ženskam ne priznavajo pravice do užitka.« (Deklaracija je objavljena na strani Slovenskega seksološkega društva, katerega predsednica je dr. Gabi Simetinger).

Ob tem doda, da se med ženskimi spolnimi organi tudi v medicini klitorisa skoraj ne omenja. Kot da so reprodukcijski organi »vredni« pozornosti, klitoris, ki je namenjen užitku, pa žal ne: »O njem se ne ve kaj dosti – na primer, da je njegov glavni del v notranjosti in če bi ga raztegnili, bi bil velik kot moški spolni ud. Pa da nabrekne ob spolni vzburjenosti.« Človek ima na telesu tudi veliko erogenih con, ki povečujejo užitek. Ljudem, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo imeti spolnega odnosa, njihova stimulacija omogoča užitek in celo orgazem. »Kajti orgazem je en sam, ne glede na to, po kakšni poti ga dosežemo – s penetracijo ali draženjem drugih erogenih con. Orgazem namreč nastane v možganih in je enak za vse nas ne glede na spolno usmerjenost, tako kot želja po ljubezni, bližini, kot krhkost in ranljivost ... Vsi smo enaki, ne glede na to, koga ali s kom se ljubimo.«

Potrebujemo tudi feministe. Pravice in enakopravnost – enakovrednost žensk ni samo ženska tema, tudi vse več moških se zavzema zanjo. Psiholog Marjan Stokanovič je v Delovih pismih bralcev napisal, da »če bi moški lahko zanosili, bi bilo poskrbljeno, da bi lahko splavili v vsaki večji trafiki …« Dr. Gabi Simetinger se sicer ne boji, da bi bila v Sloveniji pravica do splava – kljub vse glasnejšim nazadnjaškim glasovom – ogrožena. »To je civilizacijski dosežek in feministke ter feministi ga ne bodo pustili odvzeti. V knjigi Pravica do abortusa je podatek, da so bile že leta 1935 demonstracije za pravico do legalizacije splava, in sicer v Mariboru, Trbovljah, na Jesenicah in v Črni pri Prevaljah, od koder izhajam. Ponosna sem na svoje prednice. Proletarke so bile bolj ozaveščene kot meščanke in pogumnejše; bile pa so tudi prve borke za legalizacijo kontracepcije. Kar se tiče spolnosti in kontracepcije, so bile vedno korak pred drugimi ženskami. Da so te pravice prišle v zakone, pa so bili potrebni tudi moški somišljeniki.«

Sicer pa je pravica do splava uveljavljena marsikje, kjer niti ni pričakovana: menda se židovske matere, ki imajo v njihovi veri veliko vlogo, same odločajo, koliko otrok bodo imele. V muslimanskem svetu je splav dovoljen na začetku nosečnosti, kar pri katolikih ni. 

Tisti, ki delujejo proti pravici do splava, trdijo, da ženske, ki so splavile, trpijo za dosmrtnimi travmami, kar pa je po mnenju Gabi Simetinger le še ena manipulacija: »Raziskave po svetu in pri nas kažejo, da se ženske s prekinitvijo neželene nosečnosti osvobodijo. Travme povzroča prekinitev zaželene nosečnosti, ne pa neželene.« In da bi bilo čim manj neželenih nosečnosti in čim več užitka ob srečni spolnosti (ne glede na spolno usmerjenost), je nujna spolna vzgoja.

Ni prostora za mite o štorkljah. »Glede te je večinsko mnenje še vedno odklonilno, saj si pod spolno vzgojo mnogi predstavljajo predvsem sam spolni akt. Vendar spolna vzgoja zajema široko področje, začne pa se z odnosom do lastnega telesa – kaj dovoliš in česa ne, kaj ti prija in kaj ne. Pa tudi odnos do spola – svojega in nasprotnega, zajema spolno vedenje in spolno  identiteto. Sicer nam na tem področju ni treba izumljati tople vode. Spolna vzgoja poteka v številnih državah na različne načine, sledili pa naj bi standardu SZO. Ta točno opredeljuje, katere informacije posredovati otroku in pri kateri starosti. Tu ni prostora za mite o štorkljah in potvorjene informacije. Že čisto majhen otrok naj ve, da se je rodil iz maminega trebuha, in nato – glede na njegovo zrelost –dodajamo še druga pojasnila.« Področja, ki naj jih spolna vzgoja obravnava, pa so biomedicinski vidik, čutnost, intimnost, spolna identiteta in seksualizem.

Strašenje še vedno boljše kot molk. Gabi sicer meni, da nam pri tem še nekaj stvari manjka, kajti biomedicinski vidik za zdaj razloži nosečnost in fiziologijo spolnega odnosa, kontracepcijske metode – z opozorilom pred neželeno nosečnostjo ali skoraj strašenjem pred spolno prenosljivimi okužbami. »To je po standardih SZO osnovni pristop k spolni vzgoji, a z negativno konotacijo, ki je boljša kot nič spolne vzgoje. V pozitiven želen pristop pa spada celostna spolna vzgoja, kar v biomedicini pomeni, da manjkajo še razlage, ki pomembno vplivajo na sprejemanje telesnega dela, kot je na primer to, da se med puberteto vsem poveča spolovilo, ne samo fantkom, tudi punčkam, in se zato te ne bi smele počutiti nelagodno. Da so spolovila zelo različna in ne vedno taka, kot jih prikazujejo erotični filmi, in so dekleta in fantje zato po nepotrebnem zaskrbljeni … Ter da so različne oblike spolnih odnosov, ne samo vaginalni,« razlaga. 

Revija Janašt. 366. 9. 2022