Zgodbe

Nekateri stiki otrok s starši v zaporu se ne bi smeli zgoditi

Marija Šelek
19. 9. 2022, 22.00
Deli članek:

Laična javnost ne more doumeti, kako je mogoče, da otrokom, ki so zaradi brutalnih dejanj enega od staršev ostali sirote, strokovnjaki svetujejo stike z njim. Komu koristijo in ali so nujni? O tem smo se pogovarjali z Urško Tropenauer, psihologinjo v mariborskem zaporu, ki ima več kot deset let izkušenj z zaporniki, storilci tudi izjemno hudih kaznivih dejanj.

Shutterstock
So stiki otrok s staršem, z morilcem njegove mame ali očeta, koristni?

Kakšne so vaše izkušnje pri delu oziroma obravnavi zapornikov, ki so ubili svoje partnerke oziroma žene in so zaradi njih otroci tako rekoč sirote?

V Mariboru se z njimi najprej srečam v priporu, saj gre kasneje za daljše kazni, ki jih obsojenci prestajajo v zaporu na Dobu. Torej imam z njimi izkušnje v prvih trenutkih odvzema svobode, kar je tudi najtežje. Kot psihologinja spremljam psihično stanje pripornika – gre za čustveno nestabilnost, nihanja v razpoloženju, občutke krivde ... (Še pojasnilo: V priporu je vse povezano s sodiščem – karkoli pripornik želi, o dovoljenju vedno odloča sodišče.) Najbolj rizični so velikokrat prvi dnevi, ko skupaj z drugimi službami poskrbimo za varno počutje pripornika. Takrat je tudi tveganje za samomorilnost ali samopoškodovalno vedenje veliko. Sodelujem z zdravnikom in lečečim psihiatrom.

Če pomislim na tri pripornike, ki pri nas čakajo na izid sodbe, lahko povem, da se razlikujejo, vsak je svoj primer. K njim pristopam umirjeno, spoštljivo in sočutno, vendar ne v smislu opravičevanja ali minimaliziranja njihovih dejanj, ki so zelo huda, ampak se jim poskušam približati, razviti zaupanje oziroma občutek varnosti, zato jih najprej poslušam. Iščem motivacijo, na kateri bom gradila poznejše delo za spremembo vedenja. Raziskujem njihove vrednote, potrebe, rizične dejavnike, vzroke, zakaj jih je neko stanje pripeljalo do okrutnega dejanja. Pri tem moram biti pozorna, ali gre za morebitne duševne ali osebnostne motnje, psihiatrične diagnoze, saj jih je treba hitro prepoznati in ukrepati. Spremljam njihovo vedenje, kako sledijo aktivnostim, kako si zapolnijo dan, in pri tem sodelujem s pravosodnimi policisti in drugimi službami v zavodu. Cilj je, da pri teh ljudeh spremenimo vedenje. Krepimo občutek odgovornosti za to, kar se je zgodilo – to velja za vse zaprte osebe.

Pogosto se v zapor vračajo isti ljudje, krog nasilja se doma vedno hitreje zavrti in posledice za žrtve (tudi če ne umrejo) so resnično hude. Žrtev je tudi za nas, četudi delamo s storilci, vedno na prvem mestu, da se zunaj ljudje zaščitijo. Ampak tega kroga nasilja ne bomo nikoli presekali, če ne bomo sočasno delali tudi s povzročitelji. Zapor je dno družbe, na katerem se strokovni delavci počutimo večkrat zapostavljene, saj nas nihče nič ne vpraša, pa smo s storilci 24 ur na dan. O delu s storilci in žrtvami je treba ozaveščati javnost. Nikakor naj ljudje ne mislijo, da v zaporu storilce ujčkamo ali se jočemo z njimi, nikakor. Rešujemo tisto, kar je šlo narobe. Osebnostno moram biti precej čvrsta in imeti spoštovanje do sočloveka, da lahko določene stvari razumem. 

Se vam odprejo, zakaj so to storili? Jim ta dejanja puščajo posledice, obžalovanje, travme ...?

Za osebe na prestajanju kazni se izdela osebni načrt, v katerem je ena izmed ključnih nalog razvijanje kritičnosti, odnosa do kaznivega dejanja. Takrat jih vključimo tako v individualne kot skupinske obravnave; učimo jih prepoznavati vzorce vedenja, da jih razumejo, ozavestijo in v nadaljevanju napačne opuščajo. Ko se pogovarjam z njimi, nekateri obžalujejo svoja dejanja, nekateri pa tudi hladno rečejo ne. Od tega je odvisno tudi nadaljnje prestajanje kazni. Precej čustveni in burni so trenutki na začetku pripora, takrat si vzamem čas in poskušam pripornika umirjeno pripraviti na bivanje v naši instituciji, nemalokrat tečejo tudi solze tistih, ki so storili najhujše – na primer umorili svojo ženo – soočam se s hudimi čustvenimi izbruhi ali napadi jeze. Nekateri tudi zaprosijo za duhovno oskrbo. V teh trenutkih moram biti najmočnejša.

Se lahko nekdo pretvarja in vam ponuja odgovore, za katere ve, da jih želite slišati? Ali takšno vedenje prepoznate?

Seveda se pretvarjajo, ampak to prepoznamo. Nekaj časa morda komu uspeva, nekaterim precej dolgo, ampak zaposleni smo z njimi 24 ur in slej ko prej se izkaže resnica. V pomoč so nam tudi izvedenska mnenja, ki se izdelajo že med sojenjem – če nam zaprti odobri vpogled vanje. Tudi sami delamo psihodiagnostiko, pri kateri hitro ugotovimo pretvarjanje. Ne gre samo za naš subjektivni občutek, ampak se da dokazati objektivno. Velikokrat gre za osebnostno motene ljudi, po navadi pa je prisotna še kakšna odvisnost, od alkohola, drog – v zadnjem času je zelo veliko sintetičnih.

Ali gre tudi za storilce, ki so kar naenkrat stopili čez rob, do takrat pa ni bilo z njimi čisto nič narobe?

Tudi takšni primeri so. Vendar si skoraj pri vseh upam trditi, da bomo z vpogledom v njihovo preteklo anamnezo, predvsem družinskih odnosov, skoraj pri vsakem ugotovili, da ni bilo vse krasno. Govorimo o raznih razvajenostih – posebej pri mlajših obsojencih – sicer pa so na drugi strani nasilje v družini že v otroštvu, nepredelane travme v otroštvu (dlje trajajoče zlorabe, spolna zloraba, ko si ni upal povedati, da ga je zlorabljal dedek, na primer; oče in sin sta že v otroštvu in mladostništvu obračunavala z nožem ...); nerazrešeni odnosi, prevelika navezanost na mamo, prepuščenost otrok samim sebi, nekateri so imeli trdo življenje, nekateri niso nikakor vzpostavili odnosa z nasprotnim spolom. Spet drugi pa so imeli preveč vsega, nikakršnih meja, karkoli so si zaželeli, so dobili – in taki niti v zaporu ne razumejo, da vlada red, je treba zjutraj vstati, se pripraviti za delo. Govorim o storilcih nasilnih kaznivih dejanj na splošno. Zelo različnih osebnostnih struktur so.

Več v reviji Jana, št. 38, 20. 9. 2022

osebni arhiv
Urška Tropenauer: »Nedavno se nam je zgodilo, da smo imeli večkratnega povratnika, storilca nasilnih kaznivih dejanj. Tožilstvo mu je združilo kazni in ga napotilo na odprti oddelek. Zamislite si, kakšen občutek je to povzročilo pri visoko ogroženi žrtvi! Pa so bili s tem vsi seznanjeni. To so stvari, ki me morijo, a ne morem nič storiti.«