Medtem ko je na zunaj videti naše življenje normalno in smo epidemiji pomahali v slovo, pa v bolnišnicah ni tako. Obiski so od konca julija tako rekoč prepovedani oziroma silovito omejeni. Tako lahko v celjski bolnišnici obiščete le kritično bolne, umirajoče bolnike po dogovoru z zdravnikom; otroke, ki so sami na otroškem oddelku in ORL, lahko starši obiščejo le za pol ure na dan, očetje novorojenčkov lahko gredo na obisk za 15 minut. Tudi po drugih bolnišnicah je približno tako, v kliničnem centru v Ljubljani se zdi malce lažje, saj je splošno pravilo, da so obiski omejeni na eno zdravo osebo za 15 minut – če je bolnik v bolnišnici več kot en teden. Takega svojca lahko obiščete le dvakrat na teden. Če so vaši svojci trenutno v bolnišnici, se morate prej torej dodobra podučiti o pravilih ali pa se individualno dogovoriti z zdravnikom oziroma predstojnikom oddelka. »Ravno včeraj sem imela primer moža, ki lahko obiskuje hudo bolno ženo v celjski bolnišnici in nima težav. Odvisno je od primera do primera. Pogoj pa je seveda zaščitna maska,« pove celjska zastopnica pacientovih pravic Cvetka Jurak.
Bolnišnice: stop svojcem. Večinoma pa se svojci ne morejo na lastne oči prepričati, kako je z njihovim ostarelim očetom ali mamo, ali sta, na primer, dobro nahranjena. Zgoraj podpisana poznam vsaj dve zgodbi, ko se zaradi pomanjkanja kadra preprosto niso ukvarjali s tem, ali je bolnik pojedel dovolj, ali je še lačen, ali ima sploh dovolj moči za samostojno hranjenje, le odnesli so pladenj s hrano. Obiski svojcev tako delujejo kot neke vrste varovalka – tudi v celjskem primeru zamenjave bi bili koristni.
Druga varovalka bi bilo slovo od pokojnega. Sprva je bilo rečeno, da sinu pokojnega ni bilo dovoljeno, da vidi umrlega očeta, pozneje je interni strokovni nadzor pokazal, da je sin podpisal odstop od obdukcije, da ni želel na patologijo (torej umrlega svojca ni želel videti), predali so mu pokojnikove osebne stvari. Očitno jih ni pogledal, sicer bi že takrat verjetno ugotovil, da predmetov ne pozna. A o tem ne moremo soditi, ljudje so ob smrti v posebnem stanju, šoku ...
Posebna soba za slovo. Celjska zastopnica pacientovih pravic z osemletnimi izkušnjami pravi, da je slovo od umrlega po bolnišnicah različno urejeno. »Po nekaterih oddelkih imajo sobe, kamor dajo preminulega in počakajo, da se svojec od njega poslovi. Če je pokojni odrejen za obdukcijo, je za to prostor na patologiji, kamor lahko svojci pridejo po slovo. Vse to se zgodi po predhodnem dogovoru.« Pozna primer, ko bi svojci slovo želeli, pa jim je bilo onemogočeno? »Menim, da tega skorajda ni. Slovesa načeloma zdravniki naj ne bi odklanjali. Osebno nisem imela takšnega primera ali pritožbe za celjsko bolnišnico, sem pa slišala vsaj za enega iz druge slovenske bolnišnice. Takrat so pojasnili, da za poslovitev niso imeli prostora. Po obravnavi tega primera so nam v tisti bolnišnici obljubili, da bodo tak prostor poiskali in uredili. To so tudi storili.«
Kako do mrtvega otroka? Da je poslovitev od pokojnika, ki umre v bolnišnici, pereča tematika, že dolgo vedo v društvu Hospic. S pravico do poslovitve se aktivno ukvarjajo, začeli so že pred epidemijo. »Ugotavljali smo, v kakšni stiski so starši, ko njihov otrok doživi nesrečo – še posebej v drugem kraju. Truplo takrat odpeljejo na sodno medicino, in če starši niso iz Ljubljane, se pojavi težava. Spomnite se samo kalvarije staršev dečka, ki se je utopil v Soči. Ampak to ni edina zgodba, ta je le prišla do medijev, v resnici je veliko podobnih. Vsi so sicer zelo prijazni, ampak na sodni medicini nimajo prostora, ki bi bil namenjen slovesu. Nikoli pa ne morejo z gotovostjo trditi, kdaj bo truplo poslano na Žale. Potem se ti starši odpeljejo tja, pa morda trupla še ni tam ali pa so celo prepozni. Žale imajo pač svoj delovni čas in izven tega do pokojnega otroka ne moreš. V nekem primeru se je zgodilo, da je mamica želela otroka samo pokrižati, a je prispela prepozno – krsta je bila že zapečatena. To je nepredstavljiva bolečina, starš tako še enkrat podoživi izgubo,« pripoveduje Renata J. Roban, predsednica Hospica.
Več v Jani, št. 39, 27. 9. 2022
