MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

Katja Jevsek Svet24.si

Znana vremenarka pri 43. letih sporočila, da je ...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

ronaldo (2) Ekipa24.si

Fifa razblinila vse dvome o zadetku Ronalda: Ali ...

diletta-leotta Odkrito.si

Can, kdo?!

Mario Ferri 3 Ekipa24.si

Razkrita identiteta pogumnega navijača, ki je v ...

Zgodbe

Odpusti si, bila si otrok

»Nobenemu otroku na svetu ne želim, da bi živel, kot sem živela jaz, ko nisem vedela, ali bomo večerjo pojedli v miru, ali bom tepena, ali bom spala, ali pa bo oče pretepal mamo in ji bom kasneje pomagala oskrbeti rane – ter seveda ali spet ne bom spala,« je nekdanja direktorica Televizije Slovenija Natalija Gorščak odstrla enega od vzrokov, zakaj se je lotila čustveno zahtevnega dokumentarnega projekta (ob snemanju je namreč privrelo na plano kar nekaj neprijetnih spominov) o otrocih alkoholikov. Eden od njih je namreč tudi sama. »Zaradi posledic alkoholizma je bolna naša družba. Veliko ljudi nosi v sebi neozdravljene travme in lahko se zgodi, da bomo z njimi zastrupili še naslednje generacije.«

In prav zato, ker bodo posledice alkoholizma, kot je v filmu povedala tudi Katarina Nadrag, hči alkoholika, za nami čutile še tri generacije, je treba o tem čim več govoriti in začeti pri otrocih alkoholikov. Ljudje se morajo zavedati, da je treba nekaj storiti takoj. Zato je Natalija najprej pobrskala po sebi, prebirala je tudi knjige in diplomske naloge o otrocih alkoholikov. »Nisem želela, da bi bilo vse skupaj videti preveč patetično, ampak da bi nekomu pomagalo. Najteže je bilo izbrati sogovornike. Namenoma se nisem odločila za zdravljene alkoholike in društva, temveč sem dala besedo le otrokom alkoholikov in terapevtom, ker so ti povedali bistveno.« Skozi pripoved glavne igralke Maje Gal Štromar v filmu delno pripoveduje svojo zgodbo, delno govori o življenju svoje prijateljice. S svojimi izpovedmi jo podkrepijo še štirje otroci alkoholikov različnih generacij – Aleš Čakš, Damijan Janžekovič, Katarina Nadrag in Danica Tajčman – ob katerih znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti, Andrej Perko, Christian Gostečnik, Anton Kladnik, Sanja Rozman, Jože Ramovš in Tomislav Kuljiš, pojasnjujejo posledice alkoholizma pri otrocih in vpliv na naslednje generacije.

Natalijin oče je bil alkoholik. »Nasilen alkoholik, poln hudih travm, ki si jih je zdravil na neustrezen način. Z alkoholom. Mislila sem, da sem edina oseba na tem svetu, pri kateri je vse narobe.« Žalost, strah, napetost, kaj se bo doma zgodilo, in velika nemoč, ker kot otrok ne moreš storiti prav nič in si prepuščen na milost in nemilost staršem, nenehno spremljajo otroke v takih družinah. »Tlačijo sram, ogromno krivde, pa sploh niso nič krivi, dojemajo se, kot da niso nič vredni,« v filmu razloži profesor zakonske in družinske terapije ter psiholog Christian Gostečnik. Novinar Aleš Čakš je bil sicer že starejši, ko je njegova mama pila, je pa zato to težje sprejemala njegova sestra – imela je predsodke, počutila se je stigmatizirano, nikomur si ni upala povedati, kaj se dogaja doma. »Alkoholizem navidezno toleriramo, dokler se ne sliši iz hiše,« dodaja psihoterapevtka Sanja Rozman. Klienti ji povedo, da je najhujša tista napetost v zraku, ko sediš za mizo in pričakuješ, da bo zdaj zdaj usekalo, poskušaš ostati priden, neviden, da ne bi oddajal kakršnihkoli signalov, ki bi sprovocirali alkoholiziranega starša. Najraje bi se zradiral. »Ne prizadene alkohol, ampak odnosi, ko postane alkoholik čustveno nedostopna zverina.«

Beg iz realnosti. »Kako naj se ob negotovih starših razvijejo zdravi otroci,« se sprašuje psiholog Andrej Perko (ki deluje po metodi psihiatra dr. Janeza Ruglja). »Eni nadkompenzirajo situacijo, so silno pridni, neproblematični, super odličnjaki, skušajo ugajati, se podrejati, skratka domačo situacijo rešujejo s svojo pridnostjo, drugi pa situacijo dekompenzirajo in postanejo problematični.«
»Oče je umrl malo pred mojim petnajstim letom in od takrat se nisem pustila nobeni avtoriteti. Šla sem v popolnoma nasprotno stran, po alkohol, cigarete, travo, razvila sem odvisnost, ki je bila beg iz realnosti,« razloži Danica Tajčman, ki danes na podlagi svojih izkušenj pomaga drugim. Natalija, po drugi strani, pa je bila odličnjakinja, pobirala je razne nagrade, imela je vso podporo pri učiteljicah, pomagala je drugim … Prava samaritanka, se nasmehne. »Jaz sem svoje travme rešila z veliko samodiscipline, brskanja po sebi, zdravljenja na različne načine. Kot otrok s petjem – pela sem v različnih pevskih zborih, pa s pisanjem. Od nekdaj sem si želela biti odgovorna posameznica, da svojih travm ne bi prenašala naprej. Ko sem svojo mamo pripeljala k dr. Ruglju, je ugotovil, da nisem nevrotična hči alkoholika. Vprašal me je, kaj sem storila, pa sem rekla, da še sama ne vem, samo trudila sem se, da ne bi bila podobna ne mami ne očetu. Je pa to en križev pot, ko sam sebe pregleduješ, preverjaš, si samokritičen. Kot je dejal dr. Kuljiš, še vedno pride do situacij, ko neka stvar v sedanjosti potegne na površje nekaj iz preteklosti. To se mi je dogajalo ravno ob lanski razrešitvi s položaja direktorice, ko sem ponovno preverjala, kje pravzaprav sem, zakaj se mi je to zgodilo … in se morala dvigniti nad to.«

Več v reviji Jana št. 39, 27.9.2022