MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

Katja Jevsek Svet24.si

Znana vremenarka pri 43. letih sporočila, da je ...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

nk olimpija 22 mm Ekipa24.si

Na mizi vodstva zmajev ponudba, ki je ne gre ...

Katja Jevšek Njena.si

Vremenarka Katja Jevšek bo postala mamica!

doncic dallas (3) Ekipa24.si

Veliki derbi in Ronaldo istočasno na televiziji? ...

Zgodbe

Pošastne laži

Predstavljajte si, da morate javno – na sodišču, pred novinarji – pojasnjevati svoje življenje. Tudi globoko intimne stvari, kaj ste počeli v postelji in s kom. Ne da bi karkoli zagrešili, razen mogoče preveč ljubili. Ne da bi bili česarkoli obtoženi. Predstavljajte si.

Osemnajst gosto popisanih strani v mojem bloku. Ljubljansko sodišče se še ni odločilo za preskok iz devetnajstega stoletja v enaindvajseto, snemanje je prepovedano, vse je treba zapisati na roko. Osemnajst v naglici počečkanih strani, ki skušajo ujeti trenutke štiriurnega soočenja oškodovanke, tako jo imenujejo, in priče, ki je prejšnjič pričala v prid obtoženih, ljubljanskega profesorja in njegove druge žene, ki ju obtožnica bremeni nasilja v družini, zanemarjanja mladoletnih oseb in surovega ravnanja. Ista razpravna dvorana kot zadnjič, ne prav velika, zaradi težkih besed in neznosno grdih zgodb, o katerih pripovedujejo sodni zapisnik in prisotni ljudje, se zdi še bolj zadušljiva. Neizprosno trde lesene klopi iz prejšnjega stoletja so še vedno tam in seznam udeležencev je isti, skoraj – pridružila se je še ena, oškodovanka, obtoženčeva prva žena.

Tole ni nepristransko poročilo s sodišča, sploh se ne trudim dajati videza nepristranosti. Jezna sem. Tole je zelo osebno poročilo z zelo pristranskimi komentarji. Ker mislim, da je včasih treba zavzeti stališče. Si izbrati stran. Ko se soočita dva človeka in eden pravi, da je belo, in drugi, da je črno, ne moreš verjeti malo enemu, malo drugemu in dobiti slike nekakšne namešane sivine. Zelo jasno je: eden govori resnico in drugi laže. Magari po nareku in ne iz lastnega prepričanja, ampak laže. Monstruozno, kot bi rekel dobri profesor s težko roko.

Kako ubraniš svoje življenje. Njenega pravega imena ne morem povedati, a ji hočem dati ime, velikokrat bo omenjena. Vera? Nada? Saj razumete, simbolično, kot nada, upanje, da bo jutri znosnejši od včeraj, ali vera v to, da se je vedno mogoče pobrati. Tako kot v tistem, menda japonskem pregovoru, ki pravi, če sedemkrat padeš, se osemkrat poberi. Ta ženska, naj bo torej Vera, je neštetokrat vstala, potem ko jo je njen mož dve desetletji mlatil, lasal, brcal, poniževal in ščuval njene lastne otroke proti njej, kot kažejo zapisi s sodišča. Potem so ji pa lepega dne odpadle pregovorne luske z oči. In je spregledala. In ga prijavila, a je potem trajalo še sedem let, da je stvar prišla do sodišča. Zdaj, po skoraj letu dni, se zadeva bliža koncu, a še ni konec: še enkrat je morala priti na sodišče in se soočiti s pričo obrambe, ki jo je očrnila kot žensko, kot ženo, kot mater. Prišla je branit svoje življenje. Svoje izbire. Čeprav ona ni na zatožni klopi, se mora po vsem, kar je prestala, spet braniti. Kako ponižujoče je to?

Ni čudno, da je jezna.

Okrog lupina, znotraj praznina. Ta Vera, si mislim, ko jo gledam, ni več tista ženska, ki je dovoljevala, da so jo tepli, poniževali, izkoriščali. Ta ženska ni več žrtev. Ni tista, o kateri zdaj sama pravi »mene ni bilo«. Zdaj zelozelo je. To je ženska, ki je našla svoj glas. Drobna je, suhcena, ampak stoji vzravnano. Govori dobro, jasno, odločno. Še glasneje govorijo njene roke, ko ves čas živahno gestikulira.

Da je prebrala članek v Jani, pravi – dve številki nazaj smo poročali o tem, kar je o njej povedal možakar, še vedno zvest član profesorjeve sekte, pardon, »duhovne skupnosti« – in se je vprašala, retorično, »a ni to krivo pričanje?« Ampak koga naj tožim, nadaljuje, tožiti bi morala pravzaprav bivšega moža, ta je tisti, ki v resnici priči polaga besede v usta. »To je grozljivo. Ne vem, kako ima tak vpliv, a ima ga. V tem se je izpopolnil. Pravi, da so pravniki ljudje, ki niso uspeli postati zdravniki. To je njegov način življenja, tako si služi denar,« skuša razložiti, zakaj nekateri ljudje, tudi ena od njenih hčera, še vedno slepo ubogajo obtoženega. »Oni so lupina. Temu pravim duševni kanibalizem.«

Sodnica pojasni, da se krivo pričanje preganja po uradni dolžnosti in da je to torej odločitev tožilstva. Tožilec ne reče nič. Ob vseh primerih, s katerimi je zasuto preobremenjeno tožilstvo, se ne zdi verjetno, da bodo koga poklicali na odgovornost zaradi laganja.

Edina svetla luč. »(Obtoženi) je odrejal, kje bo kdo živel, s kom in kako,« razloži Vera številne selitve otrok in članov profesorjeve skupnosti med različnimi stanovanji in hišami. Otroci so se od mame k očetu in nazaj selili na profesorjev ukaz, prav tako člani njegove skupnosti. S pričo sta bila nekaj časa res sostanovalca, a nikoli ljubimca, kot trdi on. »Absolutno ne,« je odločna. »Najin odnos ni bil nikoli romantičen. Mogoče v tvojih očeh,« mu reče – s pričo stojita pred sodnico, kakšna dva metra narazen, po njenem navodilu ne govorita njej, temveč drug drugemu. Ko se obrne proti njemu, jo vidim v obraz, vidim njene nejeverne in ironične nasmeške, ko sodnica bere njegove trditve od zadnjič in jim on pritrjuje. Se mi zdi – lahko rečete, kako pa veš, ampak jaz v njenem obrazu berem ogorčenje, češ, a resno? O tem moram govoriti? O priložnostnem seksu, ki naj bi ga imela z njim, ko se je domnevno »razmerje« končalo?

Ampak govori, kaj pa hoče? Ob grenkem smehu. »Želim si, da bi bila taka oseba, kot me opisuje, tako spontana, da bi bila za priložnostni seks, pa nisem taka. V tistih letih sem tako trpela, edina svetla luč mi je bila, da sem bila lahko vsaj do neke mere pri svojih otrocih, da sem imela občutek, da me bodo kdaj potrebovali. Bila sem senca same sebe. Kakšen priložnostni seks, halo?«

Vsakič izvem kaj novega o sebi. Sodnica hoče vedeti več o domnevnem priložnostnem seksu. »No, da slišimo,« pričo izziva Vera, on pa: »Pa dajmo. Bilo je zelo lepo. Obvladaš stvari, ki jih druge moje punce niso.«

Moja notranja feministka odločno napove, da bo zdaj zdaj bruhala – priča ve, da bo šla stvar v zapisnik. Ve, da so v sobi novinarji in bo šlo tudi v javnost. Pa gre in reče nekaj takega? Nekaj tako v celoti in povsem nepotrebnega, nerelevantnega? Koga pa to briga? Vera se zasmeje, grenko: »Na sodišču vsakič izvem kaj novega o sebi.«

Pa potem o trditvi, da je v profesorjev dom, kjer so živeli njeni otroci, prišla samo vsake toliko na kakšen kofetek: »To so bila grozna, grozljiva leta. Štirikrat na teden sem jim kuhala, likala in prala, pospravljala, dnevno sem otroke vozila na njihove dejavnosti.« Vse to je sedem let počela poleg redne službe.

Več v reviji Janašt. 3927. 9. 2022