Romana je stara 42 let, ima opravljeno triletno poklicno šolo, šest let je delala v gostinstvu, a tam ni več zdržala. »Ko si zelo mlad, še gre, potem pa, posebej za žensko, postane težko. Odšla bi še prej, če bi delodajalec zame našel zamenjavo, a sem mu ustregla in še nekaj časa delala. Nato sem šla v tovarno. Šla bi kamorkoli, samo da grem iz gostinstva.«
Zdaj je za njo že 15 let dela v tovarni v manjšem kraju na Štajerskem. Gre za veliko podjetje, ki ga je pred leti prevzel tuji lastnik. Na začetku se je v tovarni moralo vse svetiti, do potankosti so poskrbeli za varnost, zdaj pa ni niti sledu o idealu iz preteklosti. »Imamo občutek, kot da podjetje nekako pripravljajo na propad, kot bi ga kdo hotel spraviti ob dobro ime. Res je čudno, še tisti, ki v njem delajo 40 let, pravijo, da še nikoli ni bilo tako slabo.«
Težko delo prenesem, psihičnega pritiska ne. Na delo se je že davno navadila. »Res je fizično naporno, a zmorem in se ne pritožujem. Psihični pritisk pa je nekaj povsem drugega. Sploh se ne zavedajo, kaj nam počnejo. Razlagajo nam minuse, slabe rezultate in nas obremenjujejo s številkami, kot da smo za to mi odgovorni. Delavci smo v tovarni, da delamo, s pridobivanjem poslov in drugim pa naj se ukvarjajo drugi. Smo mi krivi, da smo v minusu?! Sama sem brez družine, zato me ne skrbi pretirano, da bom izgubila delo, a v podjetju so lahko cele družine, oba zakonca, celo starejši otroci ... Naj navedem samo petkov sestanek z delavci, ko so nam povedali, da ni dela, vendar so nam ob tem zagotovili, da odpuščali ne bodo, saj vedo, kako težko je dobiti delovno silo. Potem pridemo v ponedeljek v službo in 30 ljudi čakajo listi za podpis sporazumne odpovedi in premestitev v drugo podjetje. Ne verjamem, da v petek na sestanku za tak potek dogodkov niso vedeli! Zakaj niso bili fer in nam tega že takrat odkrito povedali? Vsakemu je jasno, da so bile pogodbe spisane že v petek ali celo prej.«
Ne zmorem več. Taki za zunanjega opazovalca na prvi pogled nedolžni dogodki se samo nabirajo in stopnjujejo ter vnašajo nemir med zaposlene. Romana se je na bolniško pravzaprav zatekla, umaknila. »Skrbi me, da bom izbruhnila in komu kaj preveč povedala, da ne bom več zmogla biti tiho. Ne vem, kako naj vam to povem – ko veš, da ti lažejo v obraz, je hudo. Domov pridem v takšnem psihičnem stanju … Ob tem pa vem, da sem šele na polovici svoje delovne dobe. Kako bom zmogla takšno stanje še nadaljnjih 15 let?! Nikoli mi ni bilo vseeno za službo, zdaj pa sem se znašla povsem na koncu z voljo, ko mi je že vseeno, če me odpustijo. Nekaj bom že našla – če ne, bom šla pa za negovalko v Avstrijo.«
Če je bilo veliko dela, je delala v turnusu: dva dni zjutraj, dva dni popoldne, dva dni nočne, sledita dva prosta dneva. Ampak v resnici je prvi prosti dan namenjen spanju, saj se zjutraj šele vrneš z nočne. Pa se je delo v turnusu vsaj poznalo pri višji plači? Nikakor. Nikoli ni prilezla na 1.100 evrov neto plače. »Spomnim se, da sem pred petimi leti delala tri izmene, delala sem turnus, in za to dobila natanko en evro več!«
Po nočni izmeni seveda celo dopoldne spiš, ampak to se ne more primerjati s šestimi urami nočnega spanja. »Tisti teden, ko sem delala ponoči, me ni bilo. Kot da nisem obstajala. Vsaj jaz sem to tako doživljala. Na šihtu delaš, ampak doma te praktično ni.«
Otročje maltretiranje z usodnimi posledicami. Enotedenskemu nočnemu delu je sledil teden, ko je delala popoldne. »Moj ritem je bil tako že dodobra zmešan in pogosto vso noč nisem zatisnila očesa. Ko se je sosed z avtom peljal na jutranji šiht, jaz pa nisem odspala še niti minute, so se mi kar solze ulile, saj sem vedela, da je ura že pol sedmih.«
Nato je začela zaradi zdravstvenih težav delati samo v dveh izmenah, torej zjutraj in popoldne, sčasoma pa je po zdravniškem nasvetu presedlala samo na jutranjo izmeno. »Temu sem se sprva upirala, češ da ni tako hudo, saj so drugi še bolj ubogi, a zdaj vidim, da sem bila neumna. Že prej bi morala poslušati zdravnika. Ker sem se namreč zlomila zaradi maltretiranja delovodje."
Več v Jani, št. 41, 11. 10. 2022
