V zadnjih 15 letih ugotavlja, da večina novih gibanj in idej propade zaradi zanemarjanja razlik med moškimi in ženskami. Ženske so problematične zaradi nevključevanja, moški pa zaradi egotripov. »Zato moram narediti nekaj samo za ženske. Že od srebreniških mater se zavedam nujnosti, da moramo biti ženske povezane, da lahko omejimo uničujoči vojni požar, da preprečimo, da bi nam pobijali sinove in posiljevali hčere.«
Prepričana je, da bi močna ženska organiziranost tudi v času epidemije situacijo vsaj malo drugače obrnila. »Ženske preprosto nismo bile neki politični faktor, zato se nas ni upoštevalo. Čas covida pa nam je obenem pokazal, kako zahtevno je materinstvo, kakšne odgovornosti so bile na plečih predvsem mladih zaposlenih mamic, ki so imele otroke v prvih razredih osnovne šole in so jih opismenjevale. Ob tem, da so opravljale še vse službene obveznosti od doma, se je mnogim preprosto mešalo. V Sloveniji je tudi precej običajno, da si sorojenci sledijo tesno drug za drugim, zato je vse še težje in so bile tiste z majhnimi otroki dva- ali trikratno obremenjene. Prav tako je bilo zdravstveno tveganje za njihove družine dodatno večje (otroci prinašajo domov različne viruse, op .a.).«
Kdo drži družbo pokonci? Valerija Korošec opozarja, da smo se šele v teh časih zavedeli pomena ključnih delavcev – od zdravstva, sociale, šolstva, čistilnih servisov do prodajalk. To so poklici, kjer prevladujejo ženske. »Če bi bili pošteni, bi rekli, da nas je covidna kriza poskušala naučiti, kdo je tisti, ki drži družbo pokonci. Zakaj je potem ta ključni spol obravnavan manjvredno, sekundarno, kar se kaže v politični zastopanosti, delovnih mestih, odgovornosti na delovnih mestih in ne nazadnje v dohodkih? Nizke plače pa pomenijo poznejše nižje pokojnine. Čeprav smo že prej vedeli, da se materinjenje, to je najpomembnejše družbeno delo, ne šteje za delo, bi nam covid moral odpreti oči.«
Zakaj torej sindikat mater? »Če pogledamo podatke o ženskah, se vidi, da začnejo zaostajati v kariernih ambicijah in se jim poveča tveganje za revščino takoj, ko postanejo potencialne matere. Razen za študentsko populacijo – pri njih pa takoj po končanem študiju. Ko niso več v tem izobraževalno podaljšanem otroštvu, postanejo tipične ženske, za katere še vedno velja, da bodo prej ali slej zanosile in bodo za potencialne delodajalce postale riziko oziroma velik strošek. Prav tako se tveganje za revščino poveča mladim materam – zaradi večje odsotnosti zaradi skrbi za otroka in pogosto dodatno zaradi povezave s samohranilstvom, čedalje pogosteje pa tudi zaradi otrokovih hujših oziroma dolgotrajnejših zdravstvenih težav. Nekatere zaradi otroka žrtvujejo ne samo prvih nekaj let kariere, temveč celotno poklicno življenje.«
Rejnice so plačane, mame ne. Na pobudo Valerije Korošec se na družbenem omrežju že odzivajo mame in babice, s katerimi bo sestavila iniciativni odbor, Sindikat vojske, obrambe in zaščite (SVOZ) pa ji bo nudil oporo v institucionalnem smislu. Vabljene in dobrodošle so tudi potencialne in neuresničene mame. Babice pa še posebej, saj imajo več časa in energije kot njihove zaposlene hčerke – so tako rekoč nepogrešljive pri boju za boljšo prihodnost hčera in vnukinj.
Materinjenje bodo poskušale opredeliti skozi opis delovnih nalog v drugih poklicih. Materinstvo kot poklic? »Da. In njegovo vrednost bomo primerjali z drugimi poklici. Najprej s poklicem vojaka.« Zgledovali se bodo tudi po statusu rejnice. »Lahko vam povem, da imajo rejnice več pravic kot matere. Zakaj? Ker so plačane za skrbstveno delo.« Morda je tako, ker so matere tujim otrokom? »Ne, gre za to, da znamo v tej družbi ovrednotiti le tisto, kar se prodaja na trgu. Le v primeru, če je materinstvo (oziroma delo, podobno materinjenju) na trgu dela, se ga ovrednoti. Enako velja za delo z otroki v vrtcih in šolah. Če pa delo ni na trgu, ni nič vredno. In tukaj bo treba začeti javno razpravo,« meni dr. Valerija Korošec.
Več v Jani, št. 42, 18. 10. 2022
