Zdaj ima nov priimek, novega moža, novo življenje. Ampak srečni konci niso vedno kičasto srečni, staro življenje še vedno vdira v njen vsakdan, že leta na sodišču bije bitko proti nekdanjima mučiteljema. A se ne smili sama sebi. Nisem žrtev, pravi. Ko sem jo prosila za pogovor, si je vzela čas za razmislek. Imelo jo je, da bi pogovor zavrnila, je povedala. Ampak potem je pristala – ker če bo to, kar bom povedala, pomagalo eni sami ženski, ne smem molčati, je rekla.

Bivšega moža ste konec leta 2014 prijavili in potem se je začela policijska preiskava.

Trajalo je kakšna tri leta, če se prav spomnim, preden je sploh stvar prišla na sodišče. Na sodišču sem imela na začetku občutek, da niso preveč resno jemali teh stvari. Obravnave so bile sprva zelo na redko, potem je prišla pa korona in ni bilo dve leti nič. Takoj na začetku smo vsi podali izjave, vsi smo bili izprašani, to je trajalo … Bili smo tudi pri sodni izvedenki, psihologinji, jaz in štirje otroci. Potem je izvedenka umrla in je nasprotna stran zahtevala drugo izvedenko in smo se vozili v Maribor ter bili vsi še enkrat izprašani. Vmes smo se pritožili, da postopek predolgo traja, potem se je pa začelo odvijati.

Na sodišču ste me zelo presenetili – pričakovala sem … žrtev. Potem pa pridete vi, pokončni, z dvignjeno glavo, ki vsekakor niste žrtev. Zanima me vaša pot, kako ste postali ženska, kakršna ste zdaj. Tudi sodnica vas je to vprašala: zakaj se niste že prej uprli?

Ker se nisem mogla. Ne vem, ali lahko to pojasnim, ampak dan za dnem živiš v okolju, kjer nimaš besede, kjer delaš tisto, kar ti nekdo reče, zato ker vsi delajo tako, kot on reče, in ker druge možnosti sploh ni, kjer se trudiš, da ne bi ničesar naredil narobe, da ne bi bilo še več – ne bom rekla, da ne bi bilo nasilja, ker je nasilje itak bilo, tudi če sem delala vse prav, je on vedno kaj našel. Takrat pač nisem videla, da je to bolan človek. Saj včasih se vprašaš, seveda se vprašaš, kdo je tu normalen in kdo ne, kdo je nor in kdo ne, ta misel ti prešine možgane, a v istem trenutku ti avtopilot že reče, kaj se sprašuješ, seveda je vse okej. Možgani so res oprani, ne znam drugače pojasniti. Ko živiš v tej sredini in si dan za dnem, dan in noč, podvržen temu … Lahko te je kadarkoli poklical in nekaj hotel od tebe, pa si tisto naredil. Dosegljiv si moral biti 24 ur na dan. Veste, dogaja se po kapljicah, po drobcih, po mikroskopsko majhnih delcih greš vedno bolj dol. On te čisto osami – mene je dejansko osamil, nisem imela nobenih prijateljev. In potem si sam. Ni samo moja beseda – ker te ni več – proti njegovi besedi, ampak je tvoja beseda oziroma način dojemanja ali izražanja proti vsem njim. On je imel ob sebi ogromno ljudi, šest, sedem.

Edino, kar me je držalo pokonci, je bilo to, da sem s tem, da sem tam, lahko do neke mere otrokom v oporo. Do kolikor sem lahko bila. Vendar je bilo to zelo regulirano. Niso me smeli klicati mama, z mano se niso smeli pogovarjati o stvareh, o katerih se otrok pogovarja s svojo mamo, ker je imel občutek, da jim dajem potuho in jih ne vzgajam prav, čeprav to ni bilo res. On jih je vzgajal po načelu »ne glej, kaj delam, delaj to, kar govorim«. Delal je eno, govoril pa nekaj čisto drugega. Do hčerkinega pogreba šest let nisem videla svojih staršev in otroci šest let niso videli svojih starih staršev. Nisem se imela na koga obrniti. In če sem kdaj pomislila – seveda se je zgodilo, da sem pomislila – kaj naj naredim, sem imela občutek, da ne morem ničesar narediti. Zelo močan občutek. Kaj pa bi lahko naredila, če bi šla na CSD? Verbalno je virtuoz. Zna saditi rožice, spreten manipulator je. Vse te ljudi je dobil z besedo. Očitno ima neko energijo, karizmo, sicer mu to ne bi uspevalo. Iz tega si je zgradil življenje oziroma zaslužek. Črpal je ljudi – finančno, duševno, duhovno, fizično …, kar hočete. Tako da ne bi imela nobenih možnosti. Nobenih. Kje pa!

Kaj je bil potem tisti prelomni trenutek, ko ste se uprli?

Prišel je v hišo. Od te hiše, ki je bila nekoč moja, potem pa ni bila več moja, ker mi jo je vzel, je imel ključe. Stopil je noter, niti sezul se ni, in prišel v dnevno sobo. Z mlajšim otrokom, ki je imel takrat dvanajst, trinajst let, sva se ravno odpravljala na terapijo – zanj sem iskala vse mogoče terapije – in ko je bivši mož vstopil, si lahko prav videl … Otrok se ga na smrt boji, še danes, pa od takrat ni imel stika z njim. Otrok je čisto otrdel in on ga je vprašal, ali bi šel za en teden z njim na morje. Sin je imel naslednji teden pregled pri zdravniku. Ko sva bila med počitnicami s sinom na morju, se je bivši mož peljal mimo in ga ni prišel niti pogledat. Nikoli ni poklical. Če že, sem klicala jaz. Sin je seveda rekel ja, ker njemu drugega kot ja itak nikoli ne rečeš, vendar je bil čisto tog in prestrašen. In jaz sem rekla ne.

Veste, kakšna SMS-sporočila mi je pošiljal! Da sem jaz kriva, da je otrok bolan, da sem »vampirska mati«. Kadar bi potrebovala oporo, mi je metal polena pod noge, pa ne samo to, žalil je, poniževal. Grdo, grdo, grdo. V bistvu so bili otroci tisti, ki so me spravili iz tega vakuuma … ne vem, kako naj temu sicer rečem. In ko je tisto rekel sinu, sem si mislila, s kakšno pravico?! Prej se ne zmeniš zanj, pustiš mi ga bolnega – saj hvala bogu, da mi ga je pustil! Hvala bogu, sicer je vprašanje, kaj bi bilo z njim. Rekla sem, da ima pregled in ne more, pa je rekel, nič hudega, ga bo pa nekdo peljal in pripeljal nazaj, pa sem rekla ne, ne bo ga! Nihče ga ne bo nikamor odpeljal niti pripeljal. Bivši mož je bil tako šokiran, odprl je usta, me gledal in sploh ni vedel, kaj naj reče. Potem sem rekla, zdaj morava pa iti, in otrok me je ubogal. Bivši je rekel, a že gresta, počakajta še malo, pa sem rekla ne!

To je bilo avgusta, novembra sem bila pa že odločena, premišljevala sem, ali bi se podala v kazensko ovadbo ali ne. Septembra je prišla k meni živet še mlajša hčerka, se pravi, da sem imela pri sebi tri otroke, najstarejši je bil pa že polnoleten in samostojen. Eno hčerko je bivši obdržal zase – ne vem, kako naj drugače rečem. Od nekdaj se je rad hvalil z otroki. V bistvu je kompenziral, tisto, česar sam ni mogel doseči, je potem počel preko otrok. Naši otroci so bili odličnjaki v šoli, vsi so hodili v glasbeno šolo in vsi so bili športniki. In je bil grozno živčen, če ena od hčera pri atletiki ni bila vsaj prva, druga ali tretja. Ampak otroci to delajo iz veselja, ne pa zato, da bi bili prvi. Pri prvih štirih mu je še zneslo, potem se mu je začelo pa rušiti.

Takole sem razmišljala, če dopustim, da se nič ne zgodi, če pustim stanje tako, kot je – pri meni so štirje otroci, en polnoleten otrok je pa še vedno totalno pod njegovim vplivom, in če jaz nič ne naredim, otrokom predvsem sporočam, da je to, kar je on vsa ta leta počel z njimi in z mano, v redu in da se ne kaznuje. Da se dopušča, da ni s tem nič narobe. Če pa zdaj, ko zmorem videti stvari take, kot so bile – prej jih pač nisem, ker če bi jih, verjemite, da bi prej odreagirala – pustim, da stvari ostanejo nedorečene, nekaznovane, da on dela, kar hoče … Enako počne tudi s svojimi drugimi otroki in tudi s to ženo, čeprav mogoče v manjši meri. Marsikaj sem videla in otroci tudi. Vem, da je nasilen do vseh. Ni otroka, pa tudi odraslega ne v našem krogu, do katerega ni bil nasilen. Ni ga. Nikogar. To pomeni, da to lahko še vedno počne in se mu vse opraviči ali vsaj ne kaznuje tega, kar je vsa ta leta počel nam. Ugotovila sem, da tega ne smem dopustiti, da to preprosto moram narediti. Zato da jaz laže spim in zato da otroci dobijo neki zaključek.

Kako je bilo to videti? Tako sem ponotranjila vse, kar je meni in nam govoril dan za dnem, da sem imela občutek, da ne znam kuhati, da ne znam dobro voziti avta, da sem slaba mama, da ne znam organizirati stvari … skratka, da sem nesposoben človek. 

Več v reviji Jana, št. 43, 25.10.2022