Zgodbe

Ne spreminjam več sveta, ampak sebe

Marija Šelek
1. 11. 2022, 22.00
Deli članek:

Nataša Pirc Musar je prva izmed naših kandidatk za Slovenko leta (2005), ki kandidira za predsednico države. Posebne predstavitve sploh ne potrebuje več, smo se pa z njo pogovarjali v posebni družbi. Če kdo, jo do obisti pozna prav njena sestra Tanja Pirc Robič. V petdesetih letih se nista nikoli tako sprli, da bi med njima nastala tista neznosno dolga tišina, ki jo nekateri nerazumno vlečejo tedne, mesece ali celo leta. Prvi vtis: veliko in radi se smejita. Predvolilna tekma pa ni še bolj povezala samo njiju, ampak vso družino.

Mateja J. Potočnik
Sestri Pirc: Nataša in Tanja

Že od nekdaj držita skupaj, čeprav si nista zaupali čisto vsega. »Nikoli mi ni hotela nič povedati, ampak ni vedela, da govori v spanju. Ker sem bila nočna ptica, Tanja pa je govorila v spanju, sem takrat največ izvedela. Čisto resno – takrat je povedala vse. Obstaja neka vraža: če človeka, ki govori v spanju, ponoči primeš za palec, pove še več. In da, to deluje. Tako sem recimo izvedela, kdo je Tanjin fant, česar mi ni hotela nikoli povedati,« je odprla vrata v njuno otroško sobo Nataša.


Da bi se Pirčevi sestri kdaj sprli, si ne moreta predstavljati. Doma sta imeli glede tega dober zgled. »Prepirov med staršema ne poznava, vsaj ne spomniva se, da bi se kdaj prepirala pred nama. Spomnim pa se, da sta naju enkrat poslala na balkon in sva se, bingljajoč z nogami, spogledali, češ kaj se pa dogaja. To je edini tak dogodek. Mami sem potem enkrat vprašala, kako sta reševala spore – ko imaš sam družino, te to še bolj zanima. Odgovorila mi je, da sta se nekam odpeljala z avtom in se med vožnjo dogovorila o vsem. Ko sta prišla nazaj, je bilo vse v redu,« pove Tanja.

Čudežni rešilni pogovori med vožnjo, to pa je koristen, tak čisto Janin nasvet. Sta ga preskusili tudi sami? »Zelo pomembno je, da se glas med zakoncema pred otroki nikoli ne povzdigne, to je ena izmed življenjskih popotnic najinih staršev.«

Sta vama starša privzgojila tudi pogum, ki vama ga obema očitno ne primanjkuje? Tanja je pred dvema letoma vse osupnila s pogumno, celo drzno odločitvijo za sodelovanje v Masterchefu.

Nataša: Se mi zdi, da je kar v genih. Naša družina ni bila premožna, sva iz delavske družine. Spomnim se, ko je ob odhodu našega razreda na izmenjavo na Dansko nastal problem z denarjem. Nekaj dni pozneje je možnost, da gre na to pot, dobila tudi Tanja in takrat je v družini nastala finančna stiska, kako bomo zmogli. Spomnim se samo, da je ati sklenil: obe bosta šli. Ne vem, kako je potem napraskal denar, ali si ga je moral celo izposoditi, ampak na Dansko sva šli obe.

Tanja: Obe sva radi potovali, Nataša še bolj kot jaz, ki sem se po starejši sestri seveda vedno zgledovala. Ampak za vsa potovanja sva si denar morali zaslužiti sami. Preden sva šli, je ati vedno rekel: potovanje sta si zaslužili sami, če pa bosta imeli težave, pokličita, domov vaju bomo vedno spravili. To mi je ostalo in tako povem tudi svojim otrokom. To se mi zdi lepa popotnica.

Kje pa sta si zaslužili denar?

Tanja: Kelnarci sva bili! Obe.

Nataša: Delala sem v nekem kamniškem baru, to je bilo eno najlepših obdobij mojega življenja – vsi so nas poznali, napitnine je bilo veliko, saj sem bila že takrat zgovorna. Nato sem delala v gostilni, tam sem preizkušala samo sebe, za koliko ljudi si lahko zapomnim naročila. Moj rekord je bil pomnjenje naročil za predjed, glavno jed in sladico za trinajst gostov – brez listka. Spomnim se dogodka, ko sem pobrala naročilo nemških gostov in slišala, toliko nemško sem znala, da so stavili, da ne bom postavila pravih krožnikov pred pravo osebo. Stavili so za 50 mark – če bom vse prav naredila, jih bodo dali meni. Takrat je bila to zelo lepa vsota. Na koncu so mi za stavo povedali in odnesla sem tistih 50 mark domov. Lepo se mi je zdelo, da si naročil ne zapisuješ, ampak daješ pozornost gostu.

Tanja: Natakarici sva bili, ko sva si že izbirali delo, pri 15 pa naju je ati najprej poslal delat v tovarno Titan, tam smo dijaki pakirali smučarske vezi Tyrolia. Mislim, da sva dobili najhujšo normo. Četudi je bil tam zaposlen ati, naju niso nič šparali.

Nataša: To je bilo delo od 6. do 14. in nikoli ne bom pozabila, da je bila ob 10. malica, ko smo šli na vampe, golaž, pražen krompir, makarone in kruh. Pozneje sva delali tudi v kamniški Eti. Poleg tega, da sva si morali zaslužiti denar za potovanja in priboljške, se mi to zdi tudi pravi način vzgoje. Ati in mami sta vedno zagovarjala, naj otrok začne zgodaj delati, saj potem spoštuješ delo, in, drugič, se zavedaš, kako težko je zaslužiti denar in ga potem bolj ceniš.

O Nataši ste dejali, da ne pozna besede ne zmorem, da nikoli ne obupa, da je garačka. Ali ste te njene lastnosti vedno znali ceniti?

Tanja: Včasih mi je šla zaradi tega na živce, saj so potem vse to pričakovali tudi od mene. Jaz sem se rada zadrževala tudi v coni udobja. Nataša pa je vedno našla izziv in se ga lotila. Zelo hitro so nama doma uredili tudi lastni sobi, saj je ona cele noči brala, jaz pa zaradi tega nisem mogla spati.

Nataša: Vse sem ponoči naredila – cel faks, doktorat ...

Tanja: Želela bi, da se kdaj tudi ustavi, ampak to preprosto ni ona.

Da ste buldožer, kot so vas nekateri označili, je potem kompliment?

Nataša: Zame osebno ja, saj sem buldožer najprej in najbolj do sebe. Vedno.

Tanja: Ona je neposredna – kadar jo nekaj zmoti, bo to povedala naravnost, četudi to včasih ni najlepše slišati. Tudi mojim otrokom, ki jo zaradi tega cenijo, saj jim marsikdaj daje misliti.

Nataša: Zdi se mi prav, da si odkrit do prijateljev, sorodnikov, pa najprej do samega sebe – če me nekaj moti, tega ne znam držati v sebi. V življenju nisem nikomur zasajala noža v hrbet, kar me pri drugih najbolj boli. Daj, povej mi, saj sem velika punca, bom že prenesla – ali bom priznala, če sem storila kaj narobe, ali povedala, kaj mislim. Zato se lahko vsak dan mirno pogledam v ogledalo. Rek, ki me spremlja vse življenje in vsak dan opominja, je: Nikoli ne znaš dovolj in nikoli nisi dovolj dober. Včasih sem bila pametna in sem želela spreminjati svet, danes sem modra in spreminjam sebe. To mi včasih večkrat na dan odzvanja v glavi.

Je bila Nataša že v šoli glasna, se je znala zoperstaviti krivicam?

Tanja: Da.

Nataša: V petem razredu sem zaradi tega dobila tudi ukor.

Tanja: Tega se zelo dobro spomnim. Nataša je bila namreč odlična učenka s samimi peticami in mami je bila vsa iz sebe, ko je morala v šolo. Nataša je imela sošolca s kmetije, ki je moral zjutraj delati v hlevu in seveda v razred ni pridišal. Zaradi tega ga je učiteljica grobo napadla, Nataša pa se je postavila zanj in zato dobila ukor.

Nataša: Krivice so me vedno bolele. Predvsem pri ljudeh, ki se ne upajo ali ne zmorejo braniti. Kar nekakšen notranji klic sem čutila ob tem, češ, bom pa jaz nekaj rekla.

Ali imajo ljudje težave s sprejemanjem glasnih, odločnih žensk?

Nataša: Predvsem moški, da. Pa tudi ženske smo kdaj kritične druga do druge v nepravo smer. Menim, da je v Sloveniji družba še vedno pretežno patriarhalna, in nekateri to poudarjajo. Zgrožena sem bila, ko je bila pred meseci v časopisu polemika o tem, da ženske ne morejo biti vrhunske športnice. Prosim vas lepo, v letu 2022 smo pa že menda nekaj dosegle in iskreno verjamem, da smo enako sposobne. Ne pravim, da smo enake kot moški, ampak za primerljive poklice ne vidim nobenih zadržkov, da bi moški morali imeti prednost. V Sloveniji moramo na tem področju nedvomno še precej narediti. Pri tem moram biti kritična tudi do novinarjev oziroma medijev, ki so v tej kampanji ob nestrinjanju z Marto Kos glede neke teme zapisali »babji ravs na levici«, me poimenovali ambiciozna karieristka – tega za moškega po mojem mnenju nikoli ne bi napisali. Če pa bi, bi se štelo kot nekaj pozitivnega. Drage moje ženske, pri tem nas čaka še veliko dela, a je treba pogumno naprej, dokažimo, da smo res enako sposobne, da znamo in zmoremo. Na opazke pa je treba kdaj tudi reagirati – sama sem jih slišala zaradi svoje obilnejše postave. Ampak sem shujšala za 16 kilogramov, tako da ... Ko se nekdo spusti v moje telesne značilnosti, vem, da sem v argumentaciji zmagala.

Zdaj, ko ste že omenili 16 kilogramov minusa, moram vprašati, na kakšen način ste jih izgubili.

Nataša: Preprosto, s keto dieto – zelo malo ogljikovih hidratov in več maščob. Pol leta lepo počasi.

Več v reviji Jana, št. 442.11.2022

Mateja J. Potočnik
Tanja Pirc Robič: “Nataša je neposredna – kadar jo nekaj zmoti, bo to povedala naravnost, četudi to včasih ni najlepše slišati."