Zgodbe

Hočem k psihiatru!

Jelka Sežun
1. 11. 2022, 22.06
Posodobljeno: 1. 11. 2022, 22.12
Deli članek:

Profesor s težko roko in božjim kompleksom je zaprosil, naj ga sodišče pošlje k psihiatru. Ne na zdravljenje, temveč po izvedensko mnenje – zato, je rekel, da bi dokazal, da ni motena osebnost in da je bil ves čas »vesten in odgovoren oče«. Soobtožena, njegova druga žena, tudi hoče mnenje specialista za duševno zdravje, le da bi ona raje obiskala kliničnega psihologa, ki naj bi potrdil njeno mnenje, »da sem samostojna oseba in nisem niti agresivna niti napadalna, kot me opisujejo«. V prevodu, nočeta veljati za pošasti. Bržkone ni prijetno veljati za pošast. Čeprav tega nista naravnost rekla.

Revija Jana
Diagnoza: pošast (4)

Spomnimo, ljubljanski profesor in njegova žena, mati polovice njegovih dvanajstih otrok, sta obtožena nasilja v družini, zanemarjanja mladoletnih oseb in surovega ravnanja. Zaporne kazni, ki so za vse to zagrožene po zakonu, se štejejo v letih, ne v mesecih.

Kako otrokom vzameš mamo. Kaj vse je ta plodoviti oče, to utelešenje mokrih sanj klenih borcev za slovensko nataliteto, ob asistenci druge žene delal prvi, pa tudi svojim otrokom in pripadnikom svoje »duhovne skupnosti«, so v zadnjem letu dni na sodišču zelo podrobno razložile številne priče. Grde zgodbe so to, mučne in težke, zgodbe o nasilju in arbitrarnih, kapricastih vsakdanjih krutostih, ki so celo nepristranskim opazovalcem, vsega vajenim novinarjem, na primer, izvabile solze, ki se kar niso hotele ustaviti. Ne vem, ali žrtve zlorabe rangirajo po tem, kako jih prizadenejo, hočem reči, ali imajo morda večstopenjsko lestvico, to je bilo hudo, tisto je bilo hujše in ono najhujše – a pri tem procesu so še pred udarci, pred zmerjanjem in poniževanjem, pred grožnjami žrtve pogosto navajale tisti najhujši, najnizkotnejši udarec: da otroci svoji mami niso smeli reči mama. Kot je v prejšnji številki Jane v intervjuju povedala prva žena: »Oni me niso smeli klicati mama, z mano se niso smeli pogovarjati stvari, o katerih se otrok pogovarja s svojo mamo.« Otroci prve mame so morali »mama« klicati drugo ženo, svojo mačeho.

Vidite, tako. Tako otrokom vzameš mamo. In potem seveda zares potrebuješ potrditev izvedenca, da nisi pošast. Pardon, »motena osebnost«.

Še en krog. Zdaj se proces končuje, dokazni postopek je končan, prejšnji teden bi morala obramba in tožilstvo imeti zaključne govore, pa je želel tožilec – glede na to, da je ena izvedenka umrla, preden jo je obramba lahko izprašala, in da je ena od prič prvič pričala šele na glavni obravnavi, ker prej tega ni bila sposobna – modificirati obtožnico, obramba pa čas, da novo obtožnico preuči. In druga žena, doslej pretežno molčeča na klopi za obtožence, je podala pripombe na izpoved prve žene na prejšnji obravnavi. Da je vse skupaj »zarota zoper mene in (soobtoženega),« je rekla. In potem sta potrdila, da, res želita izvedensko mnenje, on od psihiatra, ona od kliničnega psihologa. Zagovornik je hotel še dodatna zaslišanja prič.

Ne, je rekla sodnica, vsem trem, postavljena izvedenka je že vse povedala, »vse je razčiščeno in zrelo za presojo«. Ta bo predvidoma na vrsti naslednjič.

Revija Janašt. 442.11.2022