MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

budisti1 Svet24.si

Vsi menihi tajskega budističnega templja padli na...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

ronaldo (2) Ekipa24.si

Fifa razblinila vse dvome o zadetku Ronalda: Ali ...

Katja Jevšek Njena.si

Vremenarka Katja Jevšek bo postala mamica!

Mario Ferri 3 Ekipa24.si

Razkrita identiteta pogumnega navijača, ki je v ...

Zgodbe

Človek, veseli se, kmalu boš spet na Luni

Po 50 letih, odkar je človek nazadnje stopil na Luno, je ameriška vesoljska agencija Nasa v vesolje izstrelila najmočnejšo raketo doslej in proti Luni poslala modul Orion. Projekt Artemis bo čez eno leto v vesolje poslal tudi posadko, vrhunec pa predvidevajo čez približno tri leta, ko bo človek zopet stopil na Luno. Vendar cilj ni Luna, nam je razložil astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, temveč Mars. Človek pač nenehno hrepeni po tem, da bi odkril kaj novega, to človeštvo poganja naprej. In nikar ne pozabimo: raketa je v vesolje poletela tudi zaradi slovenskega znanja in tehnologije. Aplavz vsem genialcem iz trboveljskega podjetja Dewesoft.

Čeprav gre za najzmogljivejšo raketo kadarkoli v naši zgodovini (večji potisk, več tovora ...), pa ne gre za revolucijo. »Tudi ta raketa v veliki meri uporablja motorje iz vesoljskih raketoplanov izpred desetih let. Kjer se je dalo, so uporabili preskušeno tehnologijo. Artemis je res večinsko Nasin projekt, ampak sodelujemo tudi Evropejci, Japonci in Kanadčani. Posamezni deli rakete, ki zdaj leti proti Luni, so narejeni v Evropi,« pojasni profesor Zwitter. 

Američani se ob vzletu rakete jočejo, tresejo od razburjenja, povprečen Slovenec pa samo skomigne z rameni. »Slovenci se premalokrat pohvalimo, se ne znamo, medtem ko gredo Američani s čustvi na polno. Gre za razlike v družbi, dojemanju sveta.«

Vsako jutro je nad vami astronavt. Ob vsem norem napredku se človek tudi vpraša, kaj se je dogajalo v 50 letih, da vmes nismo niti enkrat več šli na Luno. »Cilj programa Apollo je bil postaviti človeka na Luno, zadnji astronavt je po njej hodil decembra 1972. Ampak ni treba imeti občutka, da je bil odtlej totalen zastoj. Sploh ne. V raziskovanju vesolja so se stvari dramatično razvile in se še razvijajo: vse sorte avtomatskih sond brez posadke je potovalo v osončju praktično kamorkoli. Cela vrsta astronomskih teleskopov je v vesolju, dejansko gre za izjemno hiter napredek. Povsem nekaj drugega pa je imeti v vesolju človeka. Za to pa je v zadnjih 50 letih bilo manj interesa in denarja. Ampak ljudje smo v orbiti vzpostavili permanentno bivanje – mednarodna vesoljska postaja in pred njo še druge so pomenile, da kadarkoli se zjutraj zbudite, frči nad vami kakšen astronavt, vendar ljudje onkraj te nizke tirnice nad Zemljo (500 km visoko) nismo šli.«

Pri raziskovanju vesolja je ceneje, če to počnete z avtomatskimi sondami, saj danes računalniki zmorejo neverjetne stvari, za nameček pa je to bistveno ceneje, pove sogovornik. »Če gre kaj narobe, gre po gobe 'le' nekaj let dela in denarja, ko pa imate na krovu astronavta ... K sreči jih dojemamo kot junake, ki se jim ne sme nič zgoditi – in človeka varno pripeljati nazaj je tisto, kar zelo veliko stane.«

Zakaj mora človek v vesolje?  Človek si želi vedeti vedno več, zato je sla po spoznavanju vesolja neizmerna. Hočemo tudi več od golih dejstev. »Računalniki pač ne znajo povedati z več ali manj čustvi, kaj so doživeli, medtem ko astronavt to do neke mere zna. Še posebej če je dober govorec, zna ljudem posredovati vsaj košček svojih občutij.«

Ideja poleteti v vesolje, ga izkusiti, mlade izjemno motivira. Na razpis evropske vesoljske agencije, s katerim so iskali bodoče astronavte, se je prijavilo 22.589 kandidatov, od tega 62 iz Slovenije. Med njimi sta dr. Lara Ulčakar (teoretična fizičarka, doktorirala je na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko) in mag. Patrik Gubeljak (iz eksperimentalne fizike je magistriral na Imperial Collegeu v Londonu, iz elektrotehnike pa na Cambridgeu) prišla med dva odstotka vseh prijavljenih. Zwitter je prepričan, da bosta še kdaj poskusila. »V pogovoru iz njiju sevajo neverjetna sposobnost, motivacija in predanost. Po takšnih kadrih podjetja, ki si želijo razvoja, hlepijo, saj so sposobni premikati gore. Četudi je torej v vesolje ceneje poslati stroj, je treba kdaj poslati tudi človeka.« Raziskovanje vesolja je treba gledati širše, je tista draž, ki mami ljudi, jih navdihuje, da segajo višje, se izobražujejo zaradi silne motivacije in so zaradi pridobljenega znanja sposobni popolnoma drugih stvari kot preostali.

Več v Jani, št. 47, 22. 11. 2022