MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

budisti1 Svet24.si

Vsi menihi tajskega budističnega templja padli na...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

nk olimpija 22 mm Ekipa24.si

Na mizi vodstva zmajev ponudba, ki je ne gre ...

diletta-leotta Odkrito.si

Can, kdo?!

doncic dallas (3) Ekipa24.si

Veliki derbi in Ronaldo istočasno na televiziji? ...

Zgodbe

Sežigalnice ne smejo biti naša prihodnost

Medtem ko Evropska unija že tri leta svetuje, naj države opuščajo naložbe v sežigalnice odpadkov, je prejšnja vlada prižgala zeleno luč novim sežigalnicam v Sloveniji (Ljubljana, Kočevje, Maribor). Posebej Ljubljana je s svojo geografsko lego v kotlini in že tako onesnaženim zrakom posebej problematična za tak objekt. V naši prestolnici zaradi onesnaženega zraka umre sto ljudi na leto, kar je dvakrat več od državnega povprečja. Zato so odločen ne sežigalnicam izrazili zdravniki, a to lokalne oblasti očitno ne zanima. Nas trboveljska cementarna in Anhovo nista nič naučila?

Na papirju so sežigalnice odlična rešitev: znebimo se odpadkov in zraven pridobimo še nekaj toplotne energije, ampak odpadki ne izginejo, temveč se pretvorijo v nevarne snovi, velik del jih gre v zrak, ki ga dihamo. »S sežigalnicami si torej uničujemo zdravje, poleg tega pa ne rešujemo problema z odpadki. Pri proizvodnji toplotne energije z odpadki obremenjujemo okolje celo bolj kot s kurjenjem premoga. Če pogledamo en kilogram premoga in en kilogram odpadkov, ima premog manj toplogrednih izpustov,« je na razpravi o zraku v Ljubljani, ki ga je organizirala zelena stranka Vesna, povedal Jaka Krajnc iz društva Ekologi brez meja. Pojasnil je, da državne agencije potrebujejo dve leti, da ugotovijo, ali so bile strupene snovi v zraku presežene.

Da se res igramo z zdravjem, so že pred meseci jasno opozorili zdravniki, med njimi dve kandidatki za Slovenko leta (dr. Metoda Dodič Fikfak in Nevenka Mlinar). Zapisali so, da je zrak v Ljubljani med najbolj onesnaženimi v Evropi in da bi sežiganje načrtovanih 300 ton odpadkov dnevno kakovost zraka samo še poslabšalo ter ogrozilo zdravje in življenja prebivalcev Ljubljane in okolice. V Ljubljani je povprečna koncentracija strupenih in rakotvornih delcev PM2,5 v zraku že sedaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije. Prav tako so opozorili na zavajanje s primerjavo z dunajsko sežigalnico, saj gre za izrazito drugačne geografske značilnosti in meteorološke razmere v mestih.
Dunajski župan, ki je prišel v Ljubljano omehčat prebivalstvo, prav tako ni omenil, da tudi na Dunaju vsako leto zaradi dihanja onesnaženega zraka prezgodaj umre veliko ljudi. V raziskavi, objavljeni v ugledni svetovni reviji za zdravje in okolje, so izračunali, da v avstrijski prestolnici zaradi onesnaženega zraka umre od tisoč do dva tisoč prebivalcev. V Ljubljani pa po podatkih iz iste revije zaradi onesnaženega zraka prezgodaj umre skoraj dvakrat več prebivalcev na tisoč prebivalcev, kot to velja za Dunaj. Ob povečani onesnaženosti zraka se že zdaj povečuje tudi število obiskov ljubljanske urgence (npr. zaradi poslabšanj pljučnih bolezni).

Več raka, kapi, slabše razviti otroci. Pri sežiganju odpadkov se sproščajo v zrak številne strupene snovi, kot so prašni delci PM2,5 in PM10, težke kovine ter rakotvorni dioksini, furani in policiklični aromatski ogljikovodiki, zato prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja, pogostejši so astma, kronični bronhitis, bolezni srca in ožilja (možganska in srčna kap), prezgodnja demenca, otroci pa se slabše razvijajo in imajo pogosteje prirojene nepravilnosti, opozarja skupina pogumnih zdravnikov in nas vse skupaj izziva: »Ali bi danes podprli postavitev sežigalnice odpadkov, če bi že sedaj vedeli, da bo prav vaš otrok čez nekaj let zbolel za astmo ali rakom zaradi vsakodnevnega dihanja onesnaženega zraka?« To bo namreč cena za, kot obljublja mestna oblast, nižje stroške ogrevanja in ravnanja z odpadki.
To investicijo bomo tudi v celoti plačali davkoplačevalci, saj so evropski skladi za tovrstno ravnanje z odpadki že davno zaprli svoj mošnjiček. Medtem ko za napredne ideje za prispevek k boljšemu planetu sredstva dobesedno ponujajo, a jih Slovenci ne znamo počrpati.

Plastika gori najbolje. Evropski poslanec in sopredsednik Evropske zelene stranke, avstrijski ekološki kmet Thomas Waitz, ki mu je Slovenija še posebej pri srcu, saj ima obdelovalno zemljo tudi pri nas (Sv. Duh na Ostrem vrhu) ter je tudi slovenski davkoplačevalec, je še enkrat poudaril neprimerljivost Ljubljane in Dunaja s svojo prepišno lego. »Ljubljana ima težave z onesnaženim zrakom tako kot Gradec, saj sta obe mesti v tako imenovanem inverzijskem območju, kjer se zrak ne giblje veliko, zato onesnažen zrak ostane v kotlini dlje časa. Ljubljana ima že brez sežigalnice težave s slabim zrakom. Dunajski župan vam ob tem, ko vam govori, kako dobro jim gre s sežigalnico, ne pove, da je Dunaj že imel zgrajene sežigalnice v 70. in 80. letih in smo se torej morali odločiti med zaprtjem ali opremo z zelo dragimi in tehnološko naprednimi filtri. Takrat se je to zdela dobra odločitev, a če pogledate daljše obdobje, vidite tudi slabosti.«

Meni, da moramo spremeniti naš potrošniški model (poraba, odpadki) v kroženje surovin, posebej plastike, ki jo moramo ponovno uporabiti in reciklirati, kolikor le največ moremo. »V mnogih državah sežigalnice ta krog reciklaže ovirajo oziroma upočasnjujejo. Če pogledate statistike recikliranja odpadkov na Dunaju, ne kaže dobro. Zakaj? Ker imamo sežigalnico, ta pa za svoje delovanje potrebuje material za sežig. In kaj gori najbolje? Plastika. Dunaj je v primerjavi s preostalimi evropskimi mesti slab v reciklaži, ker če zgradiš sežigalnico, ustvariš potrebo za sežig primernih odpadkov. Tako preprečuješ reciklažo in ponovno uporabo – torej greš ravno v nasprotno smer, kot si želimo in moramo v Evropi. Sežigalnice (še posebej sredi mesta!) ne sodijo v sodobno ravnanje z odpadki – so korak nazaj v prejšnje stoletje.«

Zanima nas (le) udobje. Kot družba bi se najprej morali pogovarjati o preprečevanju nastajanja odpadkov, njihovi ponovni uporabi in reciklaži, šele nato o njihovi energetski izrabi, kot lepše rečemo sežiganju. Zakaj bi radi vsi odpadke samo odstranili, ne pa zanje iskali inovativnih rešitev?
Največji problem je v našem udobju, je bil neposreden Matej Feguš, podjetnik in solastnik podjetja Donar. »Kupimo izdelek, odvržemo plastiko, naprej nas ne zanima. Ampak zavedati se je treba, da plastika nastaja iz nafte in da je v interesu velikih držav, ki geopolitično nadzorujejo črpanje nafte ter odrejajo načrpane količine. Ker bodo v prihodnosti avtomobili porabili manj nafte, se je bo več črpalo za plastiko, so nam povedali v Bruslju.«
Tudi tam, kjer ljudje pridno ločujejo odpadke in jih ločeno zberejo celo 80 odstotkov, se jih od tega reciklira le 15 odstotkov, je pojasnil Feguš. »Plastika je bila narejena, da traja stoletja! Torej so jo ustvarili s povsem drugačnim namenom, kot jo uporabljamo danes. Namesto da bomo denar (najmanj sto milijonov evrov, op. a.) namenili za izgradnjo sežigalnice, bi ga bilo pametneje porabiti za ozaveščanje o ravnanju s plastiko – lahko bi nagradili vsa trgovska podjetja, da bi v trgovinah postavili brezembalažne polnilne sisteme, zmanjševali ponudbo hrane od daleč ... Tako bi nam ostalo še ogromno denarja, s katerim bi subvencionirali ogrevanje, elektriko, vodo ...«

Več v reviji Jana, št. 47, 22. 11. 2022