Prav to je pravnomočno obsojeni utajevalec davkov Rok Snežič počel in še vedno počne novinarjem portala necenzurirano.si, ki so pisali o njegovih poslih – proti njim je sprožil 46 tožb.
Šest. In. Štirideset. Dve leti in pol dolga vaja v ubijanju medija, ki ti je napoti. Ampak medij, necenzurirano.si, je še zelo živ. In še vedno objavlja.
Prejšnji teden bi se morala začeti obravnava petnajstih – od omenjenih 46 – tožb Roka Snežiča proti portalu necenzurirano.si. Pa se ni. Iz zares bombastičnega razloga: anonimni klicatelj je sodišče obvestil, da je v sodni palači nastavljena bomba. Palačo so izpraznili in preklicali več obravnav. Bombe niso našli.
Ali misli, da je bila grožnja z bombo namenjena njim, vprašam Primoža Cirmana, odgovornega urednika in novinarja portala. »Verjamem, da bo policija brez težav ugotovila, kdo je bil. To je vse, kar imam povedati o tem, ker ne želim nikogar vnaprej obsojati. Mi si želimo le, da se sojenje čimprej začne.« Ampak glede na vse, kar je povedal pozneje, se zares sprašujem …
David proti Goljatu – in Goljat zmaguje. »Kitajci so imeli mučilno metodo, ki se imenuje mučenje s tisoč rezi, človeka so privezali in mu potem z nožem zadajali rane, dokler ni umrl – in to je tisto, kar nam počne on,« je že večkrat povedal Primož Cirman. Teh tisoč metaforičnih rezov niso samo tožbe, v uporabi so še številne domiselne metode in udarci pod pas: »Poleg tožb so seveda še ovadbe na policijo oziroma prijave 'kaznivih dejanj' – na enem listu je napisano, 'imam podatke, da oni perejo denar, da poslujejo z ogromno gotovine, da se sumljivo financirajo …', a to je bilo na specializiranem državnem tožilstvu zavrnjeno. Na ta način nas želi oblatiti, tudi na različnih portalih iz propagandne mreže SDS, kjer objavljajo žaljive in lažnive članke. Njegov cilj je nas in naš medij prikazati kot kriminalce, predvsem v očeh širše javnosti, saj dobro ve, da nam ta zaupa. Želi nas spraviti v vse mogoče postopke. Hoče nam povedati: to, da ste si drznili pisati o meni, se vam ne oprosti. Nastopa s pozicije moči, mi smo šibkejša stran, saj smo zelo majhen medij, po odhodu Vesne Vuković sva ostala še dva novinarja. Mi nimamo milijonov evrov, ne vozimo maseratijev in nimamo več kot deset nepremičnin. On vse to ima in ta položaj moči izkorišča proti nam. Žal je s tem številnim ljudem v Sloveniji pokazal, kako je mogoče utišati medije, saj gre zaradi stroškov tožb na neki način tudi za ekonomski pritisk, ki bi si ga številni lastniki raje prihranili.«
Razglednice s sporočilom. Do zdaj so bile tri tožbe pravnomočno zavrnjene, a prihajajo vedno nove. Primož pokaže zajeten šop rumenih listkov od vročene sodne pošte. »Snežičeve razglednice,« jim pravi. Prihajajo že dve leti in pol. »Okrog dvesto jih je verjetno že dobil vsak od nas,« pravi, »za vsak postopek dobiš dve, pritožba, odgovor na pritožbo, tožba, odgovor na tožbo … in se tega nabere. V poslovalnici lokalne pošte imam že praktično svojo poličko. Kadar pridem, uslužbenka že ve, kdo sem. Pojasnil sem jim, da sem novinar in da nisem v nobenem postopku zaradi kakšnih drugih dejanj. Ko pride tak kupček tega, je res videti, kot da bi bil kriminalec. In prav to on hoče. Ne želi le uničiti medija, da bi klonili pod pritiski, temveč hoče tudi preprečiti, da bi se zgodbe lotil še kdo drug – to je sporočilo vsem novinarjem: poglejte, kaj se zgodi, če boste pisali o meni. In je uspelo! Nihče več ne piše o njem in njegovih poslih. Mi pa o njem seveda nismo pisali zato, ker bi bil tako lep in pameten, temveč zato, ker je to v javnem interesu. Raziskovali smo, kako se z denarjem iz Bosne in Hercegovine financira največja politična stranka pri nas, in hitro naleteli nanj. Med letom 2020 in letošnjo pomladjo je imel zelo veliko vpliva pri takratnem predsedniku vlade in stranke. Bil je močan in vpliven igralec, imel je stike z nekaterimi direktorji državnih podjetij. Tudi sam se je hvalil, da je Janšev prijatelj in celo njegov svetovalec. Govoril je, da sta se spoznala v zaporu na Dobu. Zato je v javnem interesu, da se o teh stvareh piše, in mi smo to počeli, zdaj pa plačujemo ceno za svoje delo. Še enkrat: mi smo samo opravljali svoje delo.«
Kako ugrizniti nazaj. Plaz nesmiselnih tožb ni Snežičeva iznajdba, že dolgo jih poznajo v ZDA, zdaj pa se širijo tudi po Evropi. Uradno poimenovanje je SLAPP (Strategic Lawsuit Against Public Participation, strateška tožba proti sodelovanju javnosti). Enako se izgovarja tudi beseda »slap«, ki pomeni klofuta, »in to je dejansko klofuta,« pravi novinar. Je ob vsem tem klofutanju sploh kakšna lučka upanja?
Več v reviji Jana, št. 48, 29. 11. 2022
