Nekdanja vodja gledaliških predstav v londonski četrti West End se je od nekdaj želela posvetiti svoji največji ljubezni – živalim, v tem je čutila svoje poslanstvo. Hotela je zapustiti svet blišča in gledališča ter se vrniti k naravi. Imela je cel kup predlogov, kaj bi počela, a nič je ni zares pritegnilo. »Čutila sem, da nekaj še čaka name,« se je nasmehnila v najinem pogovoru. Morgan, kuža, ki ga je posvojila v zavetišču, pa ji je življenje za vedno spremenil in jo pripeljal na pot, po kateri stopa in ki dobiva vse večje razsežnosti.
Odkritje. »Morgan je prišel v naš dom poln žalosti. Ker sem mu želela pomagati, sem se odzvala na povabilo zavetišča na delavnico o sporazumevanju z živalmi.« Takrat si je zmotno predstavljala, da se bodo učili prepoznavati živalsko govorico telesa, pa jim je učitelj začel razlagal, kako se je mogoče pogovarjati s konji in drugimi živalmi. Zdelo se ji je, da posluša traparije. Bila je celo tako skeptična, da je v času kosila skoraj zapustila prizorišče. A se je popoldne zgodilo nekaj neverjetnega. Delali so v paru in si zamenjali fotografije svojih živali. »Podobe so bile obrnjene navzdol in naročili so nam, naj poskusimo ugotoviti, kateri vrsti žival pripada.« Ker so bili v središču Londona, ni bilo težko ugotoviti, da so to pes, mačka ali zajec. Zato je bila prepričana, da je imela le srečo, ko se ji je na tiho vprašanje, kaj je na sliki, v mislih oblikoval odgovor »zajec«. Na podoben način je dobila še nekaj neverjetnih informacij, a še vedno je bila prepričana, da je to le začetniška sreča in njen notranji dialog. Ni pa si mogla razložiti, kako je ženska, ki je delala z njo v paru, popolna neznanka, ki še nikoli ni bila pri njej, uspela opisati podrobnosti o njenem mačku – njegov najljubši kotiček na vrtu, barvo kavča, na katerem je tako rad ležal, celo Peajino predsobo, ki je res malce posebna. To ji je vzbudilo zanimanje. Na drugi delavnici je začutila, da je našla, kar je iskala, in da je sporazumevanje z živalmi tisto, kar si v prihodnosti želi početi.
Raziskovanje in izobraževanje. Začela je raziskovati in se izobraževati, med drugim pri igralki, plesalki in pisateljici Amelii Kinkade, avtorici več knjig o sporazumevanju z živalmi. Svoje nadaljnje izkušnje je pilila s pomočjo učiteljev na fakulteti za psihološke študije, razvoj pa nadaljevala z najrazličnejšimi znanji, ki ji pri njenem delu pridejo prav. »Kakorkoli že, po prvih delavnicah sem našla pot do Morganove žalosti, ki se je potem kar naenkrat sprostila. Tudi odnos med njim in mačko Texas se je spremenil – ta se je sprostila in sprejela psa v našo družino.« Leta 2006 je končala službo v gledališču in obrnila nov list. Začela je voditi delavnice po vsem svetu in ljudem pomagati pri njihovih živalih na najrazličnejše načine. »Pomagam jim razumeti, zakaj se njihovi ljubljenčki vedejo na določen način, ko pride v družino nov partner, dojenček, zakaj njihov konj ne mara črnih konjev, iščem izginule živali ...« Od tod izvira tudi ena od njenih neverjetnih zgodb, zaradi katere se je znašla na prvih straneh časopisov in postala prepoznavna.
Več v reviji Jana, 29.11.2022
