V nedeljo se mi včasih ne ljubi kuhati, kar moja slabša polovica z razumevanjem sprejme in me pelje kam na kosilo. Običajno naročam jedi, ki jih sicer doma redko ali sploh nikoli ne pripravljam, soprog pa je precej bolj konservativen – in čedalje bolj sem prepričana, da ima prav.

Ljubljanska precej ugledna gostilna, nedeljska kosila imajo po 16 evrov. Kar ugodno za današnje čase. Gobova juha je bila sicer okusna, a tako gosta, da skoraj nisva bila več lačna. Seveda ni bila gosta od gob, ampak od ovsenih kosmičev. Prav, jaz bi teletino izpod peke, najdražji si je izbral ocvrt zrezek. Ki je bil očitno čisto korekten, pojedel ga je namreč brez pripomb. Jaz sem dobila ogromno skledo mesa in kuhanega krompirja, teletina je pred mojimi očmi razpadala v dolge štrene – takoj ko sem se je dotaknila z vilicami. Okus po postani, pogreti pečenki mi je takoj zatolkel vsakršno veselje po prenajedanju. Nekaj grižljajev, pa sem imela dovolj. Očitno so prejšnji dan ponujali teletino izpod peke kot specialiteto dneva, česar niso prodali, so pa naslednji dan podtaknili nedeljskim gostom. Porcije so bile gotovo tako ogromne zato, da bi se postanega mesa čim prej znebili oziroma da bi potolažili goste – če že ni dobro, je pa vsaj veliko. Natakar ni nič spraševal, ali je bilo dobro, kot to običajno počnejo, saj je skoraj vso porcijo odnesel nazaj.

Teden dni pozneje v dokaj ugledni gostilni na Vipavskem, kjer sva stalna gosta. Znova je bila nedelja, nedeljskih kosil sicer »ne držijo«, zato pa imajo na programu pečeno jagnjetino. To bom, sem rekla, najdražji pa si je naročil čevapčiče in me hkrati karal, da se bo ponovila prejšnja nedelja. Mladi natakar, prvič sem ga videla, je zagodrnjal, da bo pogledal, če je še, jagnjetina namreč. Kosilo se je šele začelo in ni mi preskočilo, da je pravzaprav čudno, da bi je že zmanjkalo. Poslušajte, če je od včeraj, bom ugotovila, zato je bolje, da po pravici poveste, sem mu zagrozila.

Skomignil je z rameni, šel v kuhinjo in povedal, da jagnjetina je. Prinesel je mlačno meso brez omake, narezano na majhne koščke, koža je bila na krožniku posebej, zadeva je bila še veliko slabša od teletine izpod peke. In porcija je bila, kakopak, znova ogromna. Pojedla sem malo zelenjave in krompirja, drugega nič, mladenič je s kislim obrazom vprašal, ali lahko (poln) krožnik odnese, saj je bilo očitno, da sem s kosilom končala. In se mi je utrgalo. Pečenka je od včeraj, če ne od predvčerajšnjim (jagnjetino so ponujali tri dni), sem besnela, opozorila sem vas, da povejte odkrito. Mencal je, da je bilo meso spečeno zjutraj (figo zeleno), in na koncu nama niso računali pijače. Neužitna jagnjetina je stala 18 evrov. Kaj lahko nezadovoljen gost stori v nedeljo, kje so kakšni inšpektorji?

Po covidu se je v gostinstvu marsikaj spremenilo. Ko sem bila prvič po karanteni v toplicah, je bila hrana postana, izbire je bilo malo, osebja tudi. Zadeve so se potem izboljšale, ampak mnogi so ugotovili, da je mogoče tudi malce goljufati. Saj gostje gotovo ne bodo opazili, da se ostanki hrane reciklirajo in da se pogrevajo jedi, ki jih ne smeš greti.  V gostinski šoli so se tako kuharji kot tudi natakarji nedvomno učili, da pečenke iz vsakršnega mesa ne smeš pogreti, ker dobi značilen žaltav okus, kar ni edina težava – razmerja beljakovin in kislin se v pogretem mesu spremenijo in postanejo za organizem škodljiva. Skratka, ne naročajte jedi, ki jih lahko gostinci pogrevajo, misleč, da smo gostje tako neumni, da jih ne bomo zasačili. Čevapčiče, dunajske zrezke in kalamare morajo speči sproti.